Aktualno

Zagotovljeno predstavništvo je ključ za avtonomno manjšinsko politiko

7. 11. 2013

O zagotovljenem predstavništvu slovenske manjšine sta nam v prejšnji številki Novega glasa spregovorila predsednik SSO Drago Štoka in podpredsednik NSKS Nanti Olip. Neposredno zainteresirani pa sta predvsem edini dve slovenski stranki, Enotna lista in Slovenska skupnost, ki si za to pravico prizadevata že dalj časa. O tem in še o narodnem predstavništvu ter o Slomaku sta na naša vprašanja tokrat odgovarjala predsednik EL Vladimir Smrtnik in deželni tajnik SSk Damijan Terpin.
Zagotovljeno predstavništvo slovenske manjšine v Avstriji in Italiji je še odprto vprašanje. Glede na spremembe na političnoupravnem področju, tako na državni kot na deželni ravni, ali lahko pričakujemo kakšno novost?
Smrtnik: Dejstvo je, da o tej tematiki govorimo in razpravljamo že zelo dolgo. Prijateljem v FJK je z volilnim zakonom uspelo uveljaviti 1% klavzulo za stranko slovenske narodne skupnosti, to po zaslugi dobre politike in spretnega lobiranja predstavnikov Slovenske skupnosti. Na tem mestu bi predvsem poudaril velike zasluge pokojnega Mirka Špacapana, sedanjega tajnika SSk Damijana Terpina in odv. Andreja Berdona.
Mi na avstrijskem Koroškem glede tega še čakamo in bojim se, da čakanja še dalj časa ne bo konec. Politične volje, da bi rešili to vprašanje, ni bilo zaznati pod vladavino svobodnjakov, prav tako pa tudi ne pod novimi političnimi večinami na Koroškem. Predstavniki socialdemokratov in tudi zelenih zagovarjajo princip integracije v stranke in so proti vsaki obliki zagotovljenega predstavništva. To se mi zdi škoda, ker smo tako slej ko prej odvisni od volje veljakov v večinskih strankah, če blagovolijo uvrstiti kakšnega Slovenca na tako mesto, ki nudi možnost izvolitve. Taka odvisnost pa za narodno skupnost nikakor ni dobra.
Terpin: Na ravni dežele FJK smo vprašanje zagotovljenega oz. olajšanega zastopstva za našo manjšino nekako uredili, vsaj kar zadeva volitve v deželni svet. Na lokalni ravni, za pokrajine in občine pa je vprašanje še naprej popolnoma odprto. Morda bi bila prav načrtovana reforma krajevnih uprav dobra priložnost, da to vprašanje poskušamo ustrezno rešiti. Zagotovo pa reorganizacija oz. preseganje pokrajin ne bo moglo mimo vprašanja zastopanosti naše manjšine, sicer osebno menim, da najbrž ne bi niti imelo smisla, da ostajamo v tej koaliciji.
Na državni ravni pa političnim strankam t. i. “porcellum” očitno še kako ustreza, tudi samemu Gibanju 5 zvezd, pa čeprav se navzven delajo, kot da takšnemu pokvarjenemu sistemu vsi nasprotujejo. Če je politična volja, je mogoče volilni zakon spremeniti v dveh tednih. Očitno je torej, da takšne politične volje doslej ni bilo, kljub vsem pozivom predsednika republike, pripombam ustavnega sodišča, ki se bo o tem zakonu spet izreklo v decembru, predvsem pa kljub 50% vzdržanih na zadnjih političnih volitvah; to se mi zdi najhujše opozorilo državljanov.
Že lani jeseni, ko je ustavna komisija v senatu pospešeno razpravljala o tem vprašanju, smo bili izjemno aktivni in smo predlagali ustrezne amandmaje.
Sedaj moramo našo bitko nadaljevati, predvsem s podporo manjšinskih poslancev in senatorjev. Upam pa, da bomo soglasje glede tega dosegli tudi v sami manjšini, še zlasti potem, ko je bilo nesporno ugotovljeno, da edino t. i. “evropski model” vzdrži ustavno presojo.
Kakšna naj bi bila raven zagotovljenega predstavništva, ki bi Slovencem ustrezala, oziroma kakšen naj bi bil model, ki bi zagotavljal Slovencem svojega predstavnika v državnih in deželnih parlamentih?
Smrtnik: Zagotovljen predstavnik narodnih manjšin na državni – vseavstrijski ravni trenutno še ni tema. Na tem nivoju imamo t. i. “manjšinske sosvete”, ki pa so povsem neučinkovit model političnega dialoga med večino in manjšino in so nujno potrebni reform. V Centru avstrijskih narodnosti na Dunaju in v vrstah koroških Slovencev pa se razpravlja o modelu t. i. “javnopravnega zastopstva narodnih skupnosti”. S tem nastavkom naj bi presegli nivo civilne družbe in naj bi zastopstva narodnih manjšin dobila javnopravni status, večjo politično težo in večjo avtonomijo za urejanje lastnih zadev. Tako zastopstvo bi bilo pluralno in legitimirano prek javnih volitev. Dilema pa je, kdo naj bi imel volilno pravico. V EL smo za t. i. dvojni volilni listič. V volilni celici na splošnih deželnih volitvah bi bil dodaten listič, ki ga lahko vsakdo tajno vzame in označi s križem. S tem se seveda tajno prizna za pripadnika narodne skupnosti. Izognili pa bi se kakega vpisovanja v imenike ali kake druge oblike preštevanja narodnih skupnosti. Predsednik tako izvoljenega parlamenta narodne skupnosti bi imel tudi sedež v deželnem zboru. To je model, ki ga trenutno zagovarja večji del slovenske narodne skupnosti, in je tudi model, ki ne bi paralelno k temu izključeval možnosti integracije posameznikov v večinske stranke.
Terpin: Kot rečeno, smo na deželni ravni zadevo rešili že leta 2007, bolje pa bi bilo, ko bi zakon manjšinskih strank ne omejeval z vstopnimi pragi (sedaj znaša 1% vseh veljavnih glasov v deželi), niti s povezavami z drugimi strankami, kar seveda manjšino politično omejuje. Vsekakor, dokler ni v italijanski ustavi določbe o zajamčenem zastopstvu, bi kazalo model, ki nam ga je uspelo uveljaviti za deželne volitve, primerno prilagoditi tudi za volitve v državni parlament, seveda ob ohranitvi vstopnega praga, ki bi bil za našo manjšino dosegljiv. Sicer bi bila takšna določba neuresničljiva in bi nas pripeljali žejne čez vodo.

Ali bi lahko bilo v tem političnem trenutku zagotovljeno predstavništvo priložnost, da se manjšina izvleče iz politične opredeljenosti, t. i. block-frei?
Smrtnik: Tako predstavništvo bi bilo demokratično izvoljeno na javnih volitvah. S tem bi seveda bilo potrebno, da se razne opcije znotraj narodne skupnosti potegujejo za mandate v tem predstavništvu. Glavno besedo in predsednika gremija bi dobila opcija z največjo podporo v narodni skupnosti. Izvoljeni predsednik bi pri svojih odločitvah moral upoštevati voljo gremija, ki ga predstavlja. To po mojem ni model, ob katerem bi postala manjšina indiferentna, pač pa model, ob katerem bi manjšina začela v lastnih vrstah urejevati odnose po demokratičnih pravilih; stran od povojnih ideoloških delitev k novi obliki interesnega zastopstva na nivoju vsebin, ne na ideoloških predznakih.
Terpin: Načeloma bi morala biti manjšina vedno ekvidistančna do različnih političnih polov. Nekaj takega se je npr. vedno dogajalo v slovenskem državnem zboru, razen kratkotrajnih izjem. Tam se manjšinski poslanci po vsakih volitvah ustrezno dogovorijo z vladajočo koalicijo, ki jo sicer v osnovnih zadevah podpirajo, v zameno pa po navadi prejmejo zagotovila glede zaščite svojih manjšinskih interesov. To se mi zdi na ravni političnih odnosov manjšina-večina najbolj demokratičen in pošten model.
Bi zagotovljeno predstavništvo lahko predstavljalo neke vrste volitve znotraj manjšine?
Smrtnik: Kot že rečeno, to bi po naših predstavah bile volitve, javnopravno nadzorovane, ki bi določile sogovornike na strani narodne skupnosti. Društvena raven, ki je sedaj veljavna, po moji presoji ne ustreza več načelom učinkovitega zastopanja narodnopolitičnih interesov v novih okoliščinah.
Terpin: Zagotovo, že na podlagi sedanjega volilnega sistema za deželne volitve bi volilni model olajšanega zastopstva lahko predstavljal neke vrste volitve znotraj manjšine. Na podlagi sedaj veljavnega volilnega zakona namreč ni nujno, da se manjšina predstavi z eno samo listo. Komponente drugih strank, v katerih so Slovenci aktivni, bi lahko predstavile svoje samostojne liste in konkurirale za manjšinski “olajšani” sedež. To bi gotovo lahko bila ena od oblik volitev v sami manjšini.
Je to notranje vprašanje Avstrije in Italije, ali bi morala biti tudi Slovenija aktivno vključena?
Smrtnik: Slovenija je država zaščitnica narodnih skupnosti v zamejstvu. Vlogo zaščitnice mora, po mojem, izpolnjevati samozavestno in odločno. Ona ima tudi pozitivne izkušnje, saj ima ustavnopravno urejen odnos do lastnih manjšin, italijanske in madžarske. Vsaka država je seveda glede reševanja teh vprašanj suverena. Mislim, da je v interesu obeh, države, v kateri živimo, kot tudi matične države, da se vprašanje zastopanosti manjšin uredi na demokratični osnovi. To bi brez dvoma tudi razbremenilo bilateralne odnose.
Terpin: Slovenija je vsekakor zaščitnica manjšin, ki živijo v sosednjih državah, zato gotovo zastopanost teh manjšin v izvoljenih organih države, v kateri živijo, ne more biti le notranje politično vprašanje teh držav. Nasprotno, ocenjujem, da bi to vprašanje moralo predstavljati eno od ključnih tematik v odnosih med Slovenijo in sosednjimi državami. Ko so namreč manjšine ustrezno zastopane v parlamentih in deželnih organih držav, v katerih živijo, ni treba, da svoje vsakodnevne težave in probleme sproti prelagajo na ramena matične države. To bi tudi razbremenilo odnose med Slovenijo in sosednimi državami, saj bi se lahko manjšine bolj učinkovito same borile za lastne pravice in ne bi bile prisiljene za vsako malenkost “obremenjevati” odnosov Slovenije z državo, v kateri živijo. To je torej tudi velik interes same Slovenije.
V prejšnjih dneh se je veliko govorilo o Slomaku, ki je nekaj časa miroval, sedaj pa naj bi ga spet poskušali obuditi. Kako ocenjujete dejstvo, da v Slomaku nista prisotni tudi dve zbirni politični stranki, Enotna lista in Slovenska skupnost, ki se na volitvah preštevata in imata celo vrsto izvoljenih predstavnikov? NSKS in SSO sta že odprla možnost, da bi v Slomak vključili tudi EL in SSk.
Smrtnik: Dobro bi bilo, da se v Slomak vključijo vse merodajne strukture v zamejstvu. EL in SSk bi lahko bili zraven kot pridruženi članici. Osebno nisem za polnopravno članstvo tudi zaradi tega, ker se EL razume kot zbirna stranka narodne skupnosti in kot regionalna stranka prostora, v katerem živi narodna skupnost. To je več kot samo zastopnica slovenskih interesov. Mi želimo delovati tako široko, da smo zanimivi tudi za volivce iz večinskega naroda na našem področju. Samo tako menimo, da smo lahko uspešni in najbolj v korist vsebinam, za katere se borimo.
Terpin: Dejstvo, da v Slomaku ni obeh zbirnih političnih strank (EL in SSk), je seveda anomalija Slomaka. Mislim, da je to predvsem rezultat nekih ekskluzivističnih teženj predvsem pri SKGZ-ju, ki je v določenem zgodovinskem obdobju, ko je v Sloveniji bila na oblasti levica in se je Slomak ustanavljal, želela izključiti SSk in EL kot predstavniške organizacije v odnosu do Republike Slovenije. Ta organizacija se na dokaj neroden način poskuša delati še danes, vendar se mi zdi, da takšne iniciative nimajo prihodnosti. Po mojem gre bolj za potegavščino predsednika SKGZ, podobno napovedi, da bo kandidiral na deželnih volitvah, iz vsega skupaj pa ni bilo nič.
V mesecu novembru naj bi bil sklican Svet vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je podčrtal mnenje, da sestava Sveta, kar se tiče Slovencev v Italiji, ne odgovarja sedanjemu stanju. Kako na to odgovarjate?
Terpin: Sestavo Sveta vlade Republike Slovenije določa zakon. V zakonu so predvideni 4 člani, Slovenci iz FJK, in jih torej ne more biti 5 ali 6. Prav tako je v samem zakonu izrecno predvideno, da so tam zastopani predstavniki slovenskih organizacij. Slovenci, ki delujejo v italijanskih strankah, niso organizirani v slovenski organizaciji, pač pa so organizirani v italijanski stranki. Če predsednik SKGZ misli, da je potrebno to spremeniti, potem bi se moral potruditi, da se zakon v državnem zboru ustrezno spremeni. Takšnih pobud za zdaj ni, tudi zaradi tega je njegova pobuda v bistvu zavajajoča.
Novoizvoljena slovenska poslanka v avstrijskem državnem zboru Angelika Mlinar je v svojih prvih izjavah spodbudila Slovenijo, naj se bolj aktivno vključi v vprašanje zagotovljenega predstavništva oziroma zastopstva. Kako to komentirate?
Smrtnik: Poglejte, mi smo izjemno zadovoljni, da je bila Mlinarjeva izvoljena v državni zbor. Posebej se še veselimo v EL, saj je dr. Mlinarjeva bila več let predsednica Mlade EL. Prav tako smo mnenja, da je manjšinsko vprašanje evropsko vprašanje in ga ni mogoče reševati samo notranje politično. Nisem opolnomočen, da bi tukaj dajal posebna navodila odgovornim v Sloveniji. Vem pa, da bi urejeno manjšinsko zastopstvo na zakonski ravni bilo v korist tako manjšini kot tudi odnosom med manjšino in večino ter odnosom med manjšino in matično državo. Upam, da bodo odgovorni v Avstriji in Sloveniji dojeli, da pri urejanju tega vprašanja ne gre za kak poizkus uveljavljanja “države v državi”, kar nasprotniki teh modelov radi vržejo v razpravo, pač pa samo za poizkus, kako na strani narodne skupnosti uveljaviti čim bolj učinkovit model političnega zastopstva. Drobljenje političnega zastopstva narodnih skupnosti zame namreč ni neki pozitiven signal pluralizma, ampak samo uspeh tistih, ki delujejo po logiki “deli in vladaj”.