Tako se je začelo...
Velike zasluge za nastanek skavtske dekliške organizacije na Goriškem ima otroška revija Pastirček. V šestdesetih letih je redno poročala o skavtinjah in skavtih na Tržaškem, o njihovem delovanju ter širila poznavanje tega gibanja tudi pri mladini na Goriškem in drugod.
V našo družino Srebrnič v Števerjanu je Pastirček redno prihajal in ob večerih nam ga je prebirala mama, ki je tudi sama v mladosti brala in imela rada ta “listič” ter z njim rastla. Živeli so v zelo skromnih razmerah kot briška kmečka družina, a tata Lojze je skrbel, da so znali otroci brati slovensko in imeli slovenske knjige in revije, kar se je pač dalo v hudih letih fašizma.
Tako je preprosta mama Marta prebirala še svojim petim otrokom zgodbe, pisma, dogodivščine in zanimivosti iz Pastirčka; ni se trudila, da bi poslušalce pritegnila k poslušanju, saj je bilo zanimanje le-teh veliko in navdušeno. Pastirček še ni imel takrat veliko konkurentov kot danes, ko je vsega na pretek in preveč… Otroci smo rastli in obiskovali nekateri že nižjo srednjo šolo, ko smo se opogumili in poslali Pastirčku tudi kako pisemce. Takrat ga je urejal in ustvarjal duhovnik na Tržaškem, g. Jože Prešeren, ki je na pisemca tudi potrpežljivo odgovarjal. Otroci smo se zelo navduševali nad skavtstvom in mama je rekla: “Pa dajmo o tem pisati Pastirčku”! In najstarejša, Marjanka, je res napisala pismo, v njem izrazila željo, da bi rada postala skavtinja, ker jo vse o tem gibanju zanima in navdušuje, ter ga poslala Pastirčku. G. Prešeren ji je prijazno odgovoril, a tudi poskrbel, da bi se želja uresničila. Pripeljal se je kar v Števerjan k nam na obisk, v našo preprosto družino: nasmejan in umirjen – blaga oseba, ki se je znala približati otrokom. Seveda je stopil tudi do našega župnika g. Oskarja Simčiča. V naši družini je zasijalo neko upanje, da se bo v župniji, v vasi, le rodilo nekaj za deklice, da se bo začelo tudi v Števerjanu kaj novega dogajati. G. Prešeren je vzel zares naše mladostniške želje in hrepenenja. Poslal nam je iz Trsta dva “angela”, dve skavtski voditeljici, ki sta se prišli srečat s skupino števerjanskih deklic. S sestro Marjanko sva seveda navdušili za idejo o skavtizmu sosede in sošolke in osnovala se je začetna skupina skavtskih pripravnic ter se zbirala na tedenskih sestankih. Iz Trsta sta prihajali Vera Lozej in Ljuba Smotlak in nam navdušeno, ljubeznivo odkrivali lepoto skavtskega gibanja, njegove značilnosti, pomen, zakonitosti – celo bogastvo! Vsakdanje dobro delo, skavtska molitev, skavtski zakoni, ljubezen do narave in predvsem sočloveka, z vsem tem sta nas seznanjali skavtski voditeljici.
G. Jože Prešeren nam je prinesel skavtske priročnike, iz katerih smo lahko črpale veliko zanimivosti in potrebnega vedenja. Sestanki so postajali redni in nas pripravljali na nekak izpit in nato na obljube. Srečanja so potekala kar doma pri nas ali Med borovci, v župnišču. Premlade smo bile takrat, da bi lahko vodile skupino, zato smo navdušile mamino sestro Alenko Terčič, da je začela sodelovati in se usposabljati, da bi prevzela vodstvo nastajajočega skavtskega voda. Takrat je bila stara skoraj 30 let in zaposlena kot bolničarka v goriški umobolnici, a ves svoj prosti čas je posvečala nam, prihodnjim skavtinjam (Katoliški glas je objavil pogovor z njo kot voditeljico 11.5.1972).
Končno je bil določen dan za naše skavtske obljube: 1. maj 1968 v Dolini pri Trstu. Treba si je bilo priskrbeti kroj in se pripraviti za vstopni izpit. Kroj je sestavljala bluza svetlo sinje barve, krilo je bilo temno modro, skavtska ruta okrog vratu tudi temno modra z belim trakom. Priskbeli so nam tudi prave skavtske klobuke, ki smo jih imele zelo rade. Trakcev, prišitkov o četi, vodu ali podobnem še nismo imele, le kovinski rožni venček, ki je pritrjeval ruto. Blago za krila smo kupile v znani podgorski predilnici-tovarni blaga, vaška šivilja pa nam jih je sešila.
Vstopni izpit
Preverjanje znanja ali nekak vstopni izpit v skavtsko organizacijo je potekal Med borovci v Števerjanu. S Tržaškega sta se pripeljali Vera in Ljuba, da bi bodoče skavtinje izprašali, ali so dovolj pripravljene za vstop v organizacijo. Takrat še ne dvanajstletnica sem se zelo rada igrala na prostem, plezala po drevesih; očitno sem se premalo pripravila na pomemben trenutek: na skavtski izpit, saj sem se ga zelo bala. Po uvodni molitvi, pesmih, novicah in navodilih sta nas začeli voditeljici Vera in Ljuba po vrsti spraševati. Ko sta prišli do mene, sem začela jokati in še to, kar sem znala, je splahnelo. Prav nič po skavtsko se nisem izkazala in zaslužila sem si grajo obeh zaradi nepripravljenosti. A vseeno sem bila pripuščena k obljubam, ker sem imela “popravni izpit”, na katerem sem gladko obvladala vso snov.
Prve obljube števerjanskih skavtinj
Prva skupina števerjanskih skavtinj je obljubila 1. maja 1968 v Dolini pri Trstu. Na čudoviti jasi, odeti v zelenje, smo izrekle vsaka svojo obljubo z roko na zastavi v krogu tržaških skavtinj, veveric, voditeljic in staršev. Navadno smo se na Tržaško vozile z vlakom, ko smo imele kako srečanje; manj prevoznih sredstev je bilo takrat po domovih in vsa so bila manjša. Voditeljica Alenka je imela svoj “činkvečento” in nas večkrat kam peljala, po potrebi tudi več, kot je bilo predpisano.
Obljube v Dolini so bile pomembne, čudovite, dale so nam zagona in pravega mladostnega navdušenja za naprej. Postale smo vidna, prepoznavna skupina v župniji, sodelovale smo pri mladinskih mašah, branju beril in bogoslužju. V tistem času je pri tem ravno stekla pokoncilska prenova in vse smo razumele – ni bilo več latinščine.
Organist Herman Srebrnič nas je kaj kmalu zbral v skavtski dekliški zborček, ki se je tudi številčno krepil, ko so k skavtinjam pristopala nova števerjanska dekleta. Iz Slovenije je dobil pesmarico Zapojmo bratje in nas je naučil celo vrsto mladinskih verskih popevk. Kako rade smo prepevale, saj je bilo vse novo! Nastopile smo večkrat na priložnostnih prireditvah: na prvomajskem prazniku Med borovci v Števerjanu, na koncertu v čast Brezmadežni v Katoliškem domu v Gorici, v Doberdobu, med bolniki v goriški umobolnici in še kje. Ni bilo vse lahko in v domači vasi nismo bile pri vseh sprejete in priljubljene, saj nismo spadale ne v eno ne v drugo domače društvo. Nekateri so nas imenovali kar “skavke”.
Prvi tabori goriških skavtinj
Krona vsega skavtskega delovanja so gotovo taborjenja in kako nestrpno smo pričakovale prvega! Poleti leta 1968 je nekaj števerjanskih skavtinj taborilo v Logarski dolini skupaj s tržaškimi. Naslednje leto pa smo poleti že taborile samostojno v Logu pod Mangartom skupaj z vodom goriških volčičev. Takrat je bila zamejska skavtska organizacija še deljena na dekliško in fantovsko vejo. Na prvem taborjenju je bilo vse novo, zanimivo, navdušujoče. Gotovo ni bilo vsega ugodja, ki so ga bile nekatere deležne doma, a življenje v naravi, vesela družba, dejavnosti – vse nas je osvojilo. Včasih je bilo slišati tudi kaj godrnjanja in pritoževanj, a ne preveč in bolj na tiho.
Tam smo pobliže spoznale Petra Špacapana in bile navdušene nad njim. Prekmalu smo ga nato izgubile, ko je umrl v prometni nesreči.
Sledili so še drugi skavtski tabori, najpogosteje v Sloveniji: v vasi Soča, ob potoku Vrsnik v dolini Trente, na planini Polog v Zatolminu, v kraju Moggio Udinese in še kje. Vsakokrat so bili to bogati dnevi rasti, medsebojnih prijateljskih odnosov, neskončnih pogovorov, priprav, ocenjevanj, zdrave tekmovalnosti med vodi, pevskih vaj in veselega navdušenega prepevanja. Pa tudi brušenja lastnih značajev, navad in potrebnega prilagajanja druge drugi. Imele smo dovolj verskega poglabljanja.
Skavtska dekliška organizacija se je kmalu iz Števerjana začela širiti po okoliških vaseh: v Pevmo, Štandrež, Sovodnje, Gabrje, Rupo, na Peč in seveda v Doberdob. Nastajali so novi vodi, prihajale so nove sestre skavtinje. Poleg Alenke Terčič se je skavtinjam pridružila tudi Mariza Perat in vodila skupino deklet v Pevmi. V vsaki vasi so bile voditeljice, ki so skrbele za domače vode skavtinj. Gotovo je bila najbolj sposobna Franka Ferletič, ki je kasneje prevzela vodstvo goriških skavtinj, delovala v organizaciji dolgo vrsto let in pripomogla k temu, da se je kakovostno izboljšalo skavtsko gibanje na Goriškem.
Skavtinje in duhovniki
Števerjanski župnik g. Oskar Simčič je od začetka dejavno podpiral porajanje skavtske organizacije v Števerjanu. Bil je duhovni vodja skavtinj, deloval pri načrtovanju in izpeljavi taborov, skrbel za duhovno rast deklet skavtinj. Maše na taborih so bile po njegovi zaslugi doživete, povezane z življenjem in nepozabne. V bogoslužje je modro in primerno uvajal pokoncilske novosti in nam približeval nekoč odtujeno mašno daritev. Navduševal nas je tudi za lepoto planin, slovenskih gora in Božjega stvarstva nasploh. Naj mu gre vse naše priznanje!
Pa tudi ostali župniki po vaseh so odprto sprejemali in podpirali dekliško skavtsko organizacijo. Naj jih omenim, saj so že vsi pokojni: g. Bogomil Brecelj, g. Jožef Žorž, g. Marjan Komjanc, g. Stanko Premrl, g. Dragotin Butkovič. G. Kazimir Humar je bil bolj vezan na goriško mesto in na skavte v njem. G. Jože Prešeren je še vrsto let spremljal naše delovanje z zanimanjem, nas občasno obiskoval v Števerjanu, nas spodbujal k vztrajnosti, ko so prišle težave. Ko smo v števerjanskem župnijskem domu dobile skavtinje svoj skromni sedež, nam je iz Trsta pripeljal leseno stojalo s policami za knjige. Pa tudi knjige nam je večkrat daroval. Na prvem samostojnem taboru v Logu pod Mangartom je bil z nami tudi g. Štanta iz Jamelj.
Gojile smo tudi dobrodelnost in misijonsko zavest, saj smo bile po zaslugi voditeljice Alenke Terčič povezane s slovenskimi misijonarji: z g. Silvom Česnikom na Madagaskarju, z beneškim misijonarjem Ivanom Oballo v Tanzaniji, pa še s kom. Zanje smo zbirale preproste stvari: obleke, zdravila, pa tudi denarne prispevke in jim vse pošiljale po pošti.
Odraščanje skavtinj in odhodi
Številčna skavtska skupina v Števerjanu se je z leti manjšala, dekleta so odraščala in ni bilo še primernih oblik delovanja zanje, zato so mnoge zapustile organizacijo, ki je morda izgledala preveč za mlajše deklice. Vztrajalo nas je le nekaj bolj navdušenih; imele smo tudi mlajše veverice, a polagoma je dekliška skavtska skupina v Števerjanu zamrla. Kasneje so sodelovale v njej mlajše generacije, a bolj vezano na Gorico. Bogate izkušnje, doživetja, spoznanja – vse to bogastvo pa je gotovo ostalo v vsaki od nas in pognalo drugačne – življenjske sadove za vsako od nas, pač tako kot nam je bilo dano.
A še vedno si lahko rečemo: Bodimo pripravljene, vedno pripravljene, sestre skavtinje!
Tiha srna (Tereza Srebrnič)
