Rubrike

Tako pač je! (28)

Tako pač je! (28)

“Tako pač je”! je cinično pripomnila kolegica pred časom, ko smo se razgovorili o tem, kako slovenski mediji poročajo o revščini v Sloveniji, ...

…sam sem namreč umirjeno povedal, da je pretiravanje s takimi izrazi, kot je “na robu preživetja” škodljivo, kot sem dodal tudi, da je številka 700 tisoč ljudi, ki naj bi v Sloveniji živeli v revščini, pretirana. Povedal sem tudi, da je revščina, kakršna se danes prikazuje kot taka, drugačna od tiste, v kateri sem sam odraščal in z mano konec šestdesetih in sedemdesetih let v tedanji Jugoslaviji še vrsta drugih. Ne morem se strinjati s tem, da danes kot revnega ponujajo slovenski javnosti preko medijev otroka, ki v mikrofon slovenskega radijskega kolega pove, da “on ne more na morje”. Če pomislim, kdaj smo mi, kmečki otroci, lahko šli in prvič tudi videli morje, v obdobju, ki sem ga prej omenil, bom rekel, da to zagotovo za nas ni merilo revščine.
Tudi tihi prostovoljci slovenske dobrodelne organizacije Karitas, ki jo sam pobliže in dobro poznam, saj pomagam, kolikor morem, predvsem pa cenim njihovo tiho delo, vedo povedati, da revščina sicer je, a zraven veselo povedo, koliko pomoči so prejeli v hrani, koliko dobrega lahko naredijo s sredstvi, ki jih prispevajo Evropska unija, slovenska država in seveda tihi dobrotniki, ki svojega daru ne obešajo na veliki zvon.
Pa imajo prav tisti, ki trdijo, da “sita vrana lačni ne verjame”, od nekdaj je tako in tudi danes, morda danes še bolj. Kot sam tudi dodajam, da sem vedno bolj osamljen v družbi mlajših kolegov, ki pri svojem delu nimajo niti trohice socialnega čuta, ne empatije do na rob potisnjenih in tudi ne srčnosti, plemenitih lastnosti, ki bi morale odlikovati naše delo.
Ni nujno, da se vsi kolegi strinjajo z navodilom svetega očeta Frančiška, ki nam, časnikarjem, ki skušamo biti kristjani, naroča, naj gremo na obrobje, na periferijo družbe, naj damo s svojim delom in pisanjem glas tistim, ki ga nimajo, vsem tistim, ki jim ga družba, predvsem pa vodilni v družbi, tudi mediji, odrekajo, največkrat tako, da o njih molčijo. Vseeno pa bi pričakoval, da bi nas, časnikarje in vse zaposlene v medijih, ne glede na ideološko ali kako drugo, versko ali idejno pripadnost, pri našem delu vodila visoka etika, ki bi morala odlikovati tako laično misleče kot verne ljudi.
Tisti “Tako pač je”! me je seveda zabolel, izgovorila ga je oseba, ki ga ne bi smela, poznam njeno življenjsko zgodbo, ki je polna klečečih položajev pred močnimi, če o drugem ne govorim. Zanjo, kot za vrsto njej podobnih, lahko zapišem: “Močna s šibkimi, šibka z močnimi”!
Ta pogubni “Tako pač je”! je tisto, o čemer govori prijateljica Jožica Ličen, ena vodilnih na našem koncu v okviru delovanja Karitas, ko vztrajno ponavlja, da jo danes najbolj boli tista brezbrižnost, ki je resnična revščina današnje družbe, saj nenehno ponavlja, da iz prve roke pozna potrebe slovenskih ljudi, jih poziva, naj pridejo po pomoč, ko jo potrebujejo, kot je tudi trdno prepričana o dobroti slovenskih ljudi. Seveda ne vseh, a vseeno!
Z grenkobo opažam, kako malo nas je, ki pišemo o tem, ki opozarjamo, da smo država ljudje, da smo domovina vsi slovenski ljudje, da bi med nami morali vladati večja solidarnost, večja toplina, večja srčnost, zavzemanje za skupno dobro. Kot z grenkobo tudi opažam, da mlajši ljudje, pri nas in na Slovenskem!, takoj ko se dokopljejo do stalne in varne službe, neverjetno hitro pozabijo na tiste, ki tega nimajo, pri svojem delu pa niti z besedo nikdar ne omenijo tistih, ki jih je ta naša družba potisnila na rob.
Večkrat sem bil že deležen posmeha, zmerljivke, da sem dinozaver, da sem nostalgik, celo besedo pesnik so zame pri nas rabili kot psovko!, da sem politično nezrel, naivnež, da sem… in še in še, a sem še vedno prepričan, da moramo mi, časnikarji, zares stati na strani šibkih, na rob potisnjenih, da, predvsem revnih, v vseh smislih.
Pred časom me je človek, ki mu pod socialistično Jugoslavijo ni nič manjkalo, zafrknil, češ da se preveč ukvarjam s “tistimi, ki delajo namesto države in si z njimi vrh slovenske Cerkve samo briše umazano vest”, ciljal je na slovensko Karitas. Umirjeno sem mu pojasnil, kdo je Karitas, da sam delam samo s preprostimi, poštenimi ljudmi, ki delajo v tišini, mu navedel dve imeni, Jožico Ličen in Imreta Jerebica, za katera dam roko v ogenj, predvsem pa sem mu strpno razložil, da Karitas, ki ga sam poznam in je dejansko edini resnični Karitas, z “vrhom Cerkve” nima veliko opraviti, v smislu, da so in smo Karitas preprosti ljudje, ki delajo, delamo, se nesebično razdajajo in jim ni nikakršna “varuška” slovenski “vrh Cerkve”, kvečjemu se v slovenski Cerkvi prepoznavamo, prepoznavajo, kljub njenim napakam. Pomirjeno je odvrnil, da razume to, a priznal, da sam “RKC in vsega, kar je z njo povezano”, ne prenaša. Pa pripisal je še, da se z mano “vsaj lahko pogovarja o tem, ker ga nisem takoj zabil”!
In je s tem zadel bistvo težav na Slovenskem, ki so po mojem najprej v tem, da se premalo poslušamo in premalo pogovarjamo. Na eni strani tisti, ki bi radi danes, potem ko so zapravili državo, učili demokracijo, na drugi strani pa tisti, ki pod prejšnjo družbeno ureditvijo niso imeli nobene težave, morda so včasih kihnili pred partijskim sekretarjem, to ja, kaj več pa ne, ki se danes v javnosti radi samopašno trkajo po prsih in govorijo, kako jim je bilo hudo, drug proti drugemu, na glas, namesto da bi molčali, tako kot molčijo tisti, ki so se jim pod socializmom zares dogajale krivice, ali pa tisti, ki so se modro umaknili, ko so videli, da so sami verjeli v zgrešen družbeni model. Da seveda ne omenim tistih, ki so vse imeli na razpolago pod nekdanjo Jugoslavijo, od službe do študija itd. itd. in danes javno, kot vetrogončiči najslabše sorte, govorijo o vrednotah demokratičnega sistema, za katerega so veliko naredili, ali pa tistih, ki danes razpredajo, udobno, iz varnih služb in s toplih stolčkov, kako hudo je bilo nekaterim, ko ni bilo tako lepo, kot je danes…
In vsem tem je skupno eno: Niti z najmanjšo besedo se ne spomnijo na rob potisnjenih, revnih, na dno slovenske družbe nasilno odvrženih ljudi, vseh tistih delavcev, ki so jim odvzeli dostojanstvo, vseh tistih kmetov, ki so jim vzeli vse, jim pustili v posmeh samo zemljo, od katere ne more danes nihče živeti v Sloveniji. Niti z besedo ne omenijo vseh tistih slovenskih ljudi, ki te dni odhajajo, po štirideset in več letih delovne dobe, v penzijo s sramotno nizkimi pokojninami, ki jim že danes jemljejo vsako upanje na dostojno preživljanje starosti.
In ti porazni “Tako pač je”!, ki jih je polno v naši sredini, so samo potuha takemu stanju, so resnična revščina današnjega slovenskega časa in družbe.

Jurij Paljk

21.09.2016

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!