Tako pač je! (27)
Iz Montevidea, kjer je bila celih 81 let misijonarka, so sporočili, da se je sestra Maria Gonzaga, kot se je kot nuna imenovala Bruna Tushar, med večerno mašo počutila slabo in je malo kasneje umrla v 97. letu. “Tako tiho, kot je živela, tako tiho je odšla”, so o svoji prednici še dodale sestre iz Urugvaja, kateremu je pokojna teta moje žene dala vse življenje.
Pri dvanajstih letih je mala Bruna šla v samostan v Castions delle Mura, Melania ve še danes povedati, da so se vozili s konjsko vprego ob nedeljah v bližnjo vas iz kraja Torre di Zuino, ki ga je Mussolini s svojim pajdašem Marinottijem preimenoval samo nekaj let kasneje v današnjo Torviscoso, na obisk k sestri. Spominja se tudi, kako je prišla k njim domov prednica samostana in je zahtevala od njene mame doto za Bruno, a se je njena mama, takrat že vdova z devetimi otroki, posvetovala z domačim župnikom, ki je bil kratek: “Dali ste jim največ, kar lahko mati da, svojega otroka, to je več kot vsaka dota”.
Tako je tudi bilo, tako je tudi ostalo in ženina stara mama Filomena Tushar, bogaboječa, a trdna in trda Furlanka, ki je morala pripeljati do kruha še osem otrok, se je tega nasveta držala. Samo šestnajst let je bilo Bruni, ko je s štirimi kolegicami iz samostana odšla v misijone, iz Trsta z ladjo; navdušil jih je neki misijonar, ki je prišel v Castions na obisk.
Doma smo ženino teto nuno vedno in samo klicali “suor Maria Gonzaga”, za praznike je prišlo skrbno napisano pismo z dobrimi željami, a Bruna je bila daleč. Pa je le pred več kot 25 leti prišla na obisk, bila je nizke postave, drobcena, odločna ženska; taka, da je bila tudi njena mama, nona Filomena. Take vrste ženske so ohranile Furlane pri življenju do današnjih dni, v primerjavi z njimi smo moški prave reve.
Ko je prišla Bruna za mesec dni na obisk, je bila teden dni tudi pri sestri Melanii, s pokojnim tastom Ottorinom sva imela idejo, da bi bilo lepo, če bi jo peljali na Sveto Goro, na Monsanto, kot Furlani imenujejo naš romarski kraj. Še dobro se je izteklo, saj so v takratni Jugoslaviji imeli na mejnem prehodu do nune poseben obzir, urugvajski državljani so za vstop v takratno Jugoslavijo potrebovali vizum.
“Bogami, kako je malena”! je rekel v Rožni Dolini carinik in je šel delat vizum za obisk, plačali smo potrebno in odšli s sestro Bruno najprej na Vipavsko, obiskat moje starše. Tiho je vstopila v našo staro kmečko hišo, v prostor, ki ga imenujemo Vipavci hiša, se pravi v kuhinjo, kjer še danes na steni nad mizo visi Križani in pod njim še iz časov fašizma gori drobna lučka. Ko je videla ta prizor, je “suor Maria Gonzaga” tiho pozdravila moje starše in se, sede ob mizi, z njimi zapletla v pogovor, bila je doma. Dan se je končal tako, da so prišli na Sveto Goro še moji starši, pokojni tast nas je vse peljal na kosilo, kjer sem opazoval, kako je Bruna, kot jo je imenoval tast Ottorino, jedla kot ptiček.
Kasneje sem ji tudi naredil celostranski intervju za tednik Voce Isontina, v katerem je povedala svojo življenjsko zgodbo. Ko sem zaprl mikrofon, sem jo vprašal, če bi prišla domov, v kraje, kjer je bila rojena. Mirno mi je odvrnila, da je njen svet v Montevideu, kjer je s sestrami ustanovila, zgradila in nato vodila šolo za več kot 500 dijakov, mirno in resno pa je še pristavila, da pri nas delamo odločno preveč, medtem ko Urugvajci delajo premalo, “saj nimajo v sebi tistega, kar imate tu, da nenehno nekaj delate”.
V njenih očeh pa sem vseeno videl, da ji je bilo žal za svetom, ki ga ni bilo več, v njem je odraščala, saj je pristavila: “le časa zase in za družino nimate več, škoda”. Ta svet je našla samo še v naši kuhinji na zidu, v hiši na Vipavskem, ki je na našem domu ostala taka, kot je bila nekoč.
Na življenje je gledala z vdanostjo tistega, ki redno moli vsak dan, živi in dela pošteno in mu je dana globoka vera.
Od mize v naši hiši na Vipavskem kar ni hotela, na Sveti Gori sem jo med mašo opazoval, kako je umirjeno molila. Od tistega dne, ko je obiskala Vipavsko, je v vsakem pismu iz Južne Amerike napisala posebno misel za moje starše, pismo, natipkano s strojem, sem potem nesel domov in ga prebral očetu in mami.
Preden je odšla nazaj, mi je rekla, da živimo nemogoče življenje pri nas, najbolj, da pogreša druženje, “nimate časa za nič, morali bi se bolj družiti”.
To, kar nezavestno pogrešamo vsi v današnji razslojeni in neosebni družbi, je sestra Maria Gonzaga ubesedila s preprostim stavkom: “Nimate časa zase in za sočloveka, to boli”.
Izjemno vesel sem bil, ker nisem mogel reči spet enega tistih brezosebnih “Tako pač je”!, ko sem moral poiskati prijatelja Tatjano Rojc in Antka Terčona, ki sta osebno poznala in cenila nenadno preminulega gospoda Ladislava Caharijo, M'hca po domače, da sta mi napisala osebna zapisa o njem. Pokojnega nabrežinskega pevca, vinogradnika in lepo osebo sta namreč poznala, Antek mi je po telefonu lepo povedal, da ima sam vse manj ljudi okrog sebe, s katerimi bi se lahko pogovarjal.
In me ni presenetilo, a sem bil strašno vesel, ko mi je Marko Tavčar, ki se pogreba pokojnega pevca ni mogel udeležiti, a so mu poročali, povedal, da se je na pogrebu M'hca zbralo ogromno ljudi.
“No, vidiš, to je zato, ker je pel, ker se je družil, ker je bil družaben človek, ” sem razpredal, “hvala Bogu, da imamo še take ljudi”!
Take, ki ne rečejo: “Tako pač je”!
Jurij Paljk
“Prej ali slej bomo šli vsi na 'drugo stran'. Tako pač je”, je rekla tašča Melania, ko sem ji po telefonu izrazil sožalje ob smrti njene sestre Brune.
