Rubrike

Tako pač je! (25)

Tako pač je! (25)

Ko prihajajo božični prazniki, sem vedno v zadregi, po eni strani se zavedam, da je noro vse to zunanje rajanje, ki smo mu priča, saj gre samo za razprodajo vsega možnega, po drugi strani pa sem božičnih dni vedno vesel, kajti vedno mi zadišijo božični prazniki iz otroštva.

Vem, ni jih več, sedaj bi moral reči: “Tako pač je”!, a ne bom, rad se spominjam Božiča iz otroških dni. Znanka bi se mi ponovno posmehnila, kot se mi je že nekoč, da govorim o času izpred petdesetih let, a ji tokrat ne bom dal več možnosti, da se mi bo; ko sem jo zadnjič srečal, sva namreč govorila le o vremenu.
“Kar lepo vreme imamo za ta čas, ne”? sem rekel, ko sem se izognil vprašanju, kaj bom počel za Božič.
In je razumela in sva šla vsak po svoje v svet, ona v svojo zajedljivost do vsega, kar diši po cerkvi in Cerkvi, jaz v svojega, v katerem skušam izročilo krščanskih navad vsaj ohranjati, kolikor se seveda še da, če že drugega ne, ker zares nisem tip, ki bi nasedal “iskanju duhovnega in pozitivnih energij v prazničnih dneh”, o katerih se danes tako rado in z lahkoto piše.
Moj Božič v otroštvu je bil povezan z revščino tistih časov, ko smo odraščali na kmetih, bili slabo oblečeni, po navadi v oblačila, ki so jih prinesli že ponošena iz Trsta, in se je v vsaki hiši na Vipavskem kurilo samo v hišnem štedilniku. Čisto dovolj sem namreč star, da se še spomnim naših primorskih hiš, v katerih so bile na tleh namesto ploščic ali lesa v kuhinji skrle, kamnite plošče, otroci smo se gnetli okrog “špargerta”, zvečer je mama dala v peč nekaj opek, nam jih zavila v cunje in nesla v postelje, da nas noge niso zeble, sobe so bile majhne, postelje ozke in kratke, okna so imela tanko steklo še iz časov “izpod Italije”, skozi špranje je vedno pihal strupen mraz, pokriti smo bili s slabimi, starimi odejami, za večerjo je bila po navadi polenta z mlekom in take jedi, ki jih danes premeteni gostilničarji prodajajo kot specialiteto, ko se “gredo kakovost za vsako ceno”! in jih potem revije dajejo za zgled drugim. Vstajali smo zgodaj, hodili po tri, štiri, pet kilometrov peš v šolo, pomanjkljivo oblečeni, pa vseeno nihče ni zmrznil; ob reki Vipavi smo vedeli za vsako nevarno točko, počeli stvari, ki jih našim otrokom prepovedujemo, a se nihče ni nikdar utopil, morda smo res imeli več hrast kot naši otroci, ker smo padali s starimi kolesi na makadamsko cesto, ki okrutno oddrgne vso kožo, kamor padeš, a nihče se ni zastrupil. V šoli nismo imeli malice, vsaj kmečki otroci ne, včasih smo kaj prinesli od doma, imeli smo stare torbe, pisali smo s svinčnikom in črnilom, v razredih je zeblo in predvsem pa: takrat uradno Božiča ni bilo.
Za takratno oblast v Jugoslaviji Božiča ni bilo, pa vendar so bile cerkve polne za polnočnico in največkrat smo otroci za Božič ostali doma, če pa smo že morali v šolo, nas je mama oblekla malce lepše. “Pražnje boste šli oblečeni, danes je vendar Božič”, je rekla in smo šli v razrede, kjer so se takratne učiteljice, ki smo jih morali imenovati tovarišice, sprenevedale, da ne vedo, da je Božič. Večina jih je bila strpnih in niso na Božič spraševale, včasih je kakšna naša mama dala v našo torbo tudi kos potice “za tovarišico”, moj tata pa je vedno primaknil steklenico tropinovca “za tovariša učitelja”, ki je bil komunist, a sta se na tiho spoštovala, čeprav je moj oče večkrat godrnjal nad tovariševim početjem v šoli, mu jih šel tudi krepke povedat, “ko je bilo treba”, na vasi sem slišal, da to lahko moj oče počne, ker “je bil borec prekomorec”.
Seveda smo otroci komaj čakali, da smo prišli iz šole domov, odvrgli nekam torbe in bili deležni božičnih dobrot, ki so jih mame spekle. Na božični večer smo majhni občudovali očetovo spretnost, ko je pripravljal jaslice in nergal nad kakovostjo takratnih lučk, vedno so pregorele in zato majhno drevesce ni bilo osvetljeno, po navadi je bilo drevesce brin ali majhen bor. Jaslice so bile krasne, še danes vidim, kako je oče pazljivo postavljal kipce svete družine v votlino, ki jo je sam naredil. Iz starih kartonastih škatel je naredil hiše s pravimi zaobljenimi strehami, nastal je Betlehem, moj oče je bil med drugo vojno v Egiptu in je hiše videl; iz papirčkov, v katerih so bili zaviti maloštevilni bomboni tistega časa, je naredil okna tem hiškam… krasne jaslice so bile.
V hiši je na božični večer dišalo po potici in belem kruhu, po brinu, sveže usekanem boru ali brinu, po sveže belo očiščenem lesu hišnih stopnic in lesenih tal naših sob in seveda po čaju, kuhanem vinu. Okrog enajstih zvečer smo se preoblekli, še prej smo se umili s toplo in mrzlo vodo, te zadnje je bilo več!, v lesenih škafih, mi doma kar v kleti, kopalnic namreč takrat ni bilo, za razliko od drugih, se mi nismo hodili v hlev gret in ne umivat.
In smo šli k polnočnici v tišini v lepo okrašeno cerkev. Ko je mežnar ugasnil luči, se je začela polnočnica s pesmijo Sveta noč, samo jaslice so imele lučko…
In najbolj imenitno je bilo, da po maši nismo takoj šli domov, naslednji dan, pravzaprav isti!, smo se na poti v šolo med seboj hvalili, kdo je manj časa spal…
Ja, bel, čist, krasen bel prt na preprosti mizi, na kateri so bili svež hlebec belega in tudi “maslenega” kruha in potica, domače pecivo, čaj, kuhano vino, prižgane lučke in dobrodušno godrnjanje mojega očeta, kateremu so na božični večer in na Božič nosili vsi iz vasi “popravljat lučke”, to je moj spomin na Božič v takratnih časih. Če je potem mama iz kakega skritega kota potegnila še kakšen kos turškega medu, kot se po slovensko reče našemu “mandorlatu”, je bilo veselje popolno, en sam: “Vesel Božič”! nas je bil.
In sem zato znanki odgovoril, da imamo lepo vreme, ko me je vprašala, kam bom za Božič šel, ker za Božič nisem nikdar šel nikamor, sem vedno bil, sem in bom doma, z družino.
Čeprav ne diši naš Božič več tako lepo, kot mi diši tisti iz otroških let, pa sem Božiča vseeno vesel, vedno znova sem ga.
In božičnih lučk tudi.

16.12.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!