Mladi

Tako pač je! (22)

Tako pač je! (22)

Letošnja jesen je krasna, po dolgih letih lahko spet vsi tisti, ki imamo radi jesenske barve, uživamo ob pogledu na drevesa, gozdove in na široko barvno paleto toplih jesenskih barv, ki se iz dneva v dan spreminjajo.

Kar nekaj let ni bilo take jeseni, kot jo imamo letos, vsaj tako se mi zdi, saj sem zadnja leta včasih imel občutek, da razen jesenskega dežja ter mučne megle nismo imeli nobene jeseni. Pogrešal sem to čudovito obarvanost jesenskega listja na drevesih, grmičevju, v naravi, pogrešal sem pravo jesen.
Pa se vseeno sprašujem, kako je mogoče, da je toliko ljudi v naši sredini, ki ne cenijo lepote okrog nas. Kot da bi postali sredi vsakodnevnega vrveža slepi, neobčutljivi, kot da bi imeli kamen namesto srca. In nič več me ne preseneča, najbrž zato, ker me ta vsesplošna neobčutljivost, ta brezbrižni “Tako pač je”! vedno znova preseneča, predvsem to ne, kako malo posluha za lepo in dobro je med vsemi nami v teh naših časih.
Minuli konec tedna pa sem le našel minutko, dve, da sem šel peš od doma dobrih dvesto metrov stran, da sem lahko s prenosnim telefonom, ki ga imam vedno pri sebi, fotografiral čudovito krošnjo očarljivo lepega drevesa, ki raste na sosedovem vrtu.
In sem pri tem pomislil, da si je treba za lepo vzeti čas. Vsak dan. In vedno znova.
Krasno, elegantno krošnjo tega sosedovega drevesa, ki te dni naravnost žari v jesensko barviti lepoti, sem objavil na spletnem družbenem omrežju in ni minilo dosti časa, ko mi je prijatelj Stanko Rovtar razložil, da gre za drevo, ki se imenuje ginko in je v bistvu drevo fosil, saj je ostalo enako, kot je bilo pred 250 milijoni let, o čemer pričajo najdbe fosilov in podrobne botanične raziskave. Na spletu sem izvedel, da je za drevo dvokrpi ginko znanstveno ime Ginkgo biloba, kot sem tudi prebral, da je njegov izvor na Kitajskem. Na slovenski Wikipediji sem našel tudi ta podatek: “Domovina ginka je Kitajska. V naravi je skoraj izumrl, veliko pa ga gojijo v samostanskih in drugih vrtovih in parkih zaradi njegove estetske in zdravilne vrednosti. Kitajci ginko imenujejo Ya Chio, kar pomeni drevo z račjimi nogami, ker njegovi pahljačasti listi spominjajo na račjo plavut. Latinsko in slovensko rodovno ime (slovensko ginko oz. latinsko Ginkgo) pa izhajata iz japonščine, kjer ga zaradi oblike in barve plodov imenujejo srebrna marelica – ginkyo. Vrstno ime (biloba = dvokrpi) je dobil zato, ker so pahljačasti listi preklani na dva dela. V evropske parke je ginko prišel že v 17. stoletju, za zdravljenje pa smo ga Evropejci začeli uporabljati šele pred približno 50 leti”. Od enega svojih bralcev sem izvedel tudi podatek, da je za nekatere ginko sveto drevo, prebral pa sem tudi dolg zapis o njegovih zdravilnih učinkih. Vse to samo zato, ker sem že dobrih štirinajst dni, vsaj dvakrat na dan, videl to razkošno drevo, kako se je najprej pozlatilo, danes pa dobesedno žari s svojo rumeno, ki rahlo vleče na rdečo in me vsak dan znova preseneča, tako da moram biti pazljiv, ko se z avtomobilom peljem mimo, da gledam na cesto in ne vanj. In vedno znova ugotavljam, da ima prijatelj Stanko prav, ko pravi, da je drevo neopazno vse do jeseni, ko se razbohoti v fantastični jesenski zlati barvi.
Ni me motilo, da me je čudno gledal mladi mož, ki se je peljal mimo, ko sem ravno fotografiral čudovito krošnjo ginka, ni me motilo niti to, da me je prav grdo pogledal neki sosed lastnika drevesa, v njegovem pogledu je bila namreč zgoščena vsa tista ozkost, majhnost in zaprtost človeka, ki je vajen živeti samo za skrbno zaprtimi vrati in za varno ograjo. Tudi nobenega posega v nikogaršnjo zasebnost ni bilo v mojem fotografiranju, saj sem slikal samo krošnjo, tako da bi fotografija, ki sem jo objavil, lahko bila posneta kjerkoli. To govorim zato, ker živim sredi ljudi, ki so dobesedno obsedeni z zasebnostjo, tako zelo, da ne pozdravijo niti soseda, nikomur nikdar ne odpro in tudi umirajo vse po vrsti strogo zasebno, domala vsi v brezosebno belih bolniških sobah, za tesno zaprtimi vrati, če jih že kap nepričakovano in nenapovedano ne zadene in ne obležijo za nekaj dni sami v garaži, kot se je pred nekaj tedni zgodilo nekomu v kraju, kjer živim.
In mi ta “Tako pač je”!, ki je vseprisoten in se k njegovi uporabi zatekajo tudi taki, ki se gredo strogo zasebnost, vse bolj preseda. Morda prav zato vedno bolj in prav zares vsak dan dobesedno iščem trenutke, ko lahko sredi sveta in okrog sebe znova najdem košček lepote, si ukradem čas zanjo. Kajti za lepoto si je treba vzeti čas!
In imeti srce, da se lahko ob razsanjani jesensko uglašeni ginkovi zlato rumeni krošnji vprašaš, kje imaš, če jih sploh še imaš, ti sam korenine, kajti za tako razkošno krošnjo je treba imeti globoke korenine!

Jurij Paljk

17.11.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!