Rubrike

Tako pač je! (21)

Tako pač je! (21)

Ena od stvari, ki jih najbolj pogrešam v današnjih časih in tej razdrobljeni družbi, katere del sem tudi sam, je hvaležnost,...

… tiste pristne izraze hvaležnosti, s katerimi sem odraščal v drugih časih, ko si zares bil hvaležen za pomarančo (redko) na mizi, za kos čokolade, za vse tiste navidezne malenkosti, ki delajo naše življenje lepše. Navidezne zato, ker ni res, da hvaležnost ni pomembna, pa naj gre za še tako majhne, zmotno tudi mišljene kot nepomembne stvari. V mojem otroštvu je pomaranča pomenila veliko, pravzaprav ogromno, saj jih je bilo izjemno malo, sam se pa tudi še z veliko hvaležnostjo spominjam trenutka, ko mi je stric Silvan prinesel iz Ljubljane celo veliko čokolado, ki sem jo seveda kasneje delil, kot je bilo in je še v navadi v velikih družinah. Čisto celo čokolado mi je nekdo prinesel, veliko čokolado! Meni se je zdela tista čokolada imenitna, mami sem rekel, da je gotovo “najmanj polkilska”, ona se je le nasmehnila in me pustila v prepričanju, da je tako, čeprav je bila čokolada z rižem seveda manjša.
Tudi sam spadam v generacijo tistih, ki smo še imeli stare mame, none in matere, ki so nam stalno pripovedovale, da moramo reči hvala, ko nam kaj podarijo ali ponudijo, kot smo tudi poslušali, kako hvaležnost ni od tega sveta.
Nočem biti ne nergač in ne nostalgik, tudi poceni moraliziranja se branim in otepam, a vseeno lahko mirno zapišem, da pogrešam danes ravno to. Biti hvaležen za kaki! Ja, za kaki, za to zlato jabolko, ki zori te dni in ga je treba obrati, preden pade prva slana.
Ko sem pred dnevi dal košaro kakijev, nabral sem jih doma na Vipavskem, sosedu in prijatelju Ivanu, ki je po rodu iz Veneta, mi je dejal, da se še danes z veseljem spominja drevesa sredi dvorišča na kmetiji v ubijajoče ravnem Venetu, kjer je kot otrok poslušal pripovedi starega očeta o mizeriji krajevnih kmetov in časih, ki jih ni več. Ivano je ob odhodu povedal, da takih kakijev, kakršne sem sam nabral in mu jih dal, ne moreš danes prodati nikomur, ker jih nihče noče; biti morajo namreč popolni, nobene gube ne smejo imeti, niti ene črne črtice. Kasneje mi je oče sinovega sojadralca pri jadralnem klubu Čupa v Sesljanu povedal, da ponujajo kakije sedaj na debelo po dvajset centov na kilogram, takih, kakršni so moji iz Vipavske, pa da se enostavno ne da prodati, ker jih nihče noče, raje kupujejo španske, vse enake, v posebni peči pripravljene za prodajo, da so vsi enako rdeči, vsi monotono istega okusa. Massimo je še dodal, da itak nima smisla razpravljati o tem, kdo jih še nabira za dvajset centov za kilogram, sam, da bi jih raje škorcem v slast pustil na drevesih, če bi jih imel, kot je tudi še dodal, da “so ljudje danes nori, ker ne cenijo več domačega sadja, ki je seveda drugačno kot tisto, ki ga v pečeh pripravijo za prodajo”. In mi je razložil, kako delujejo peči za sadje, tudi mandarinčke, da pripravijo tako, ker pač danes “kupujejo ljudje, zabiti, kot so, z očmi”. Massimo se na te zadeve spozna, saj je trgovec, a ceni doma vzgojeno zelenjavo in pri nas vzgojene sadeže, ki se jih škropiva ne dotaknejo.
“Tako pač je”! je rekel Massimo, ko je vstopal v avto in dodal še tržaški sočni izraz za ljudi, ki kupujejo v veletrgovinah “umetno, a na pogled krasno sadje”.
Minulo nedeljo so bile ponekod, drugod pa bodo prihodnjo nedeljo, zahvalne maše, ki jih ponekod imenujejo kar “hvaležnice”. Ponekod še okrasijo cerkev z jesenskim sadjem in s plodovi zemlje, drugod je postalo vse skupaj že utečena in prazna rutina, izgublja se stara navada, ki je kazala navezanost vseh nas na zemljo in njene plodove. Pri sebi sem pomislil, da otroku, ki misli, da krava Milka daje čokoladno mleko in je vijoličaste barve, zares ne morem ničesar povedati s simbolom koruze in kakijev, če pa koruzo, recimo, v Furlanski nižini rabijo predvsem kot gorivo za elektrarne na biomaso, kakijev na drevesu pred hišo pa njegova mama ne obere, ker niso tako lepi, kot so tisti, ki mu jih prinese iz krajevne trgovine. Pa si tak otrok tudi ne more niti v sanjah predstavljati, komu naj bo hvaležen in za kaj naj bo hvaležen, če pa so že njegovi starši izgubili občutek za hvaležnost.
Rad rečem hvala, rad tudi podarim stvari, zdi se mi, da je to nekaj najlepšega, kar lahko kot človek naredim, in navsezadnje sem tudi vesel, ko mi kaj podarijo. Samo navaden človek sem in me v tem kratkem življenju zanima predvsem to, da ga živim v polnosti.
Kot urednik našega tednika sem bil prijetno vesel, ko nam je pred mesecem dni podjetnik in tržaški odbornik za gospodarstvo Edi Kraus kot uredništvu podaril lep kipec slovenskega narodnega junaka Martina Krpana na kobilici. Poleg kipca, ki je bil v lepi škatli, je bilo priloženo pismo, v katerem je Edi Kraus lastnoročno napisal: “Spoštovana redakcija Novega glasa! Naj vas ta junak bodri pri vsakdanjem delu! Lep pozdrav, Edi Kraus”!
Še najbolj sem bil vesel, da smo v uredništvu vsi takoj našli ustrezno mesto za “Našega Krpana”, in tudi tega, da so me vsi sodelavci takoj vprašali, ali sem se prijatelju iz študentskih let že zahvalil!

Jurij Paljk

10.11.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!