Tako pač je! (15)

…. ko pa sem bombardiran, kot smo seveda vsi, s strani medijev, da je to letošnje poletje nekaj izjemnega, saharsko, afriško in peklensko vroče, da je, nikdar, da še tako vroče pri nas ni bilo, in še kaj bolj grozljivega vedo povedati, da o nasvetih, kako naj se obvarujemo pred vročino, niti ne govorim. O tem, kako grozljive so številke smrti zaradi vročine, pa raje ne bi, ker sam resnično dvomim o podatku, da je letos samo v Franciji umrlo zaradi vročine več kot osemsto ljudi, pa čeprav sem to prebral v (nekdaj) uglednem italijanskem dnevniku. Tudi sicer se mi zdi, da mediji veliko pretiravajo s tem, ko opisujejo sedanje vreme kot izjemen pojav, poletja so namreč bila že vroča in so bila tudi zelo deževna, kot je bilo lansko. Pa smo vseeno preživeli, ne?
Da ne bom spet izpadel kot star in preživet dinozaver, tokrat ne bom pisal na dolgo o časih otroštva, ko nismo niti vedeli, kaj je klimatska naprava in niti ne za saharski suhi zrak, ki da prinaša vročino, kot tudi nismo vedeli, da obstajajo deževne bombe, ker smo preprosto rekli, da se je utrgal oblak. Nevihta je bila nevihta in vedeli smo tudi, kaj pomeni rek: “Po toči zvoniti je prepozno”!, saj smo pred neurji vedno zaskrbljeno s starši gledali v temne, grozeče oblake in poslušali bitje vaškega zvona. Danes pred neurjem zvonovi ne bijejo več, v zameno nas pa vsakodnevno pitajo z deževnimi bombami in vročinskimi vali, z rdečimi in oranžnimi alarmi ter podobnimi zadevami. Ko nas je zeblo, smo rekli, da zebe, če je zeblo bolj, kot je bilo običajno za tisti zimski čas, je oče rekel, da je zunaj prav pošteno mraz, ko je pritisnila neznosna vročina, smo vedeli, da je prav pasje vroče, in vedeli smo tudi, kaj so pasji dnevi, kot smo tudi vedeli, da nikdar ne bomo šli opoldan ne grabit sena in niti ne pobirat krompirja, saj nas starši v najhujši vročini niso pustili na plan, kvečjemu na reko, ki je takrat še bila čista, voda je imela kvečjemu 17 ali 18 stopinj Celzija, in staršem smo z modrimi ustnicami od mraza, ki smo se ga nalezli v reki, doma ob štirih popoldan potem pripovedovali, kako je voda topla. Bali smo se, da nas na reko ne bi več pustili, če bi rekli, da je voda mrzla. Oče in mama sta prizanesljivo poslušala naše pripovedi o tem, kako je voda v reki odlična, v reki smo se naučili plavati in na skrivaj smo lovili ribe, prvič smo gledali za puncami, pod noč pa s starši odšli grabit seno ali pa pobirat krompir na njivo, s seboj smo nesli veliko vode, morda kakšen bezgovec, samo premožnejši so imeli včasih tudi malinovec ali pa napitek, ki smo mu rekli “jaffa”- šlo je za pijačo iz Fructalovega pomarančnega sirupa – “pašereto”, “šifon”, oranžado in cockto smo pili samo enkrat, dvakrat na leto, na izletih ali pa na Sveti Gori, ko smo na romanje peš prišli iz Solkana k Materi Božji.
Ko je prihajala nevihta, so starejši ljudje molili na glas, ko je grmelo, smo skozi “škure” z očetom gledali bliske in ugotavljali, “kam je padla strela”, ko se je najavljala toča z značilnim strašljivim šumenjem nad oblaki, je postala molitev močnejša, mama je vedno rekla: “Bog nas obvaruj! Ubogi ljudje, ki so sedaj zunaj”! Včasih nas je nevihta našla tudi daleč od doma, kjer smo spravljali seno; če se je bliskalo in grmelo, smo se stiskali pod kakšnim grmom, daleč od visokih dreves, da nas ne bi zadela strela; premočeni smo prišli domov veseli, če nam je uspelo seno prej nagrabiti in zložiti v kope. Če pa je premočilo pokošeno travo, smo vedeli, da bo sušenje trave trajalo dlje, naslednji dan smo pred deseto uro zjutraj že obrnili seno, ga popoldan še enkrat in nato začeli grabiti…
Da je letos vroče, ni treba nikomur posebej pripovedovati, saj smo vsi normalni ljudje in vsak po svoje prenašamo vročino, kot se vsakdo od nas drugače odziva na mraz in zimo. Sam zime ne maram, še vedno me namreč zebe iz otroštva in sem sedanje vročine vesel. Tako pač je, ne?
Zame pa je nekaj nedoumljivega ta človeška nrav, ki ljudi sili, da se gnetejo na prepolnih plažah in se dobesedno parijo ter žgejo pod soncem, ki nima usmiljenja do nikogar.
Imam soseda, ki je minulo nedeljo peljal sebe in svoje tri male otroke ter ženo na plažo in so prišli pod noč domov dobesedno skuhani, mala dva sta imela sončarico, žena je norela po vrtu s telefonom v rokah in klicarila zdravnika, ki ji je samo povedal, da gre za navadno sončarico, naj se torej lepo doma ohladijo in bo, zraven pa je še dodal, naj bodo drugič malo bolj pametni in naj se gredo sami žgat na sonce, otroke pa naj med deseto zjutraj in četrto uro popoldan lepo doma pustijo v senci. Vila je roke, ko je to pripovedovala na vrtu možu, na glas govorila o zdravnikovi “nesramnosti brez primere”, od vsega utrujeni mož je globoko dihal soparno, vlažno ozračje že itak prevročega večernega zraku Furlanske nižine, končno ji je le rekel, naj si da mir, da sončarica pač ni nič hudega, malo da sicer res bo treslo otroke, a to bo tudi vse. Ko ji je to rekel, je dobesedno ponorela in vedela je povedati veliko o tem, kako nesramni so dežurni zdravniki, kako je nevzdržno stanje v našem zdravstvu, možu pa je kar pred mano očitala, da ni še dal klime v njuno spalnico. Vse je torej bilo narobe razen dejstva, da sta prav onadva peljala otroke pod sesljansko sonce na peščeno plažo in nista vzela s seboj niti sončnega dežnika, da bi jih vsaj malo obvarovala.
“In priti domov malo prej, ne, a”? sem hotel reči, a nisem rekel ničesar, ker so take opazke lahko nevarne. Sicer z novimi sosedi nimam ničesar skupnega razen zidu, ki meji naši dve hiši, a vseeno: ljubi mir s sosedi je vrednota neprecenljive vrednosti, ki jo gre spoštovati in negovati; in tudi prav je imela moja pokojna mama, ko mi je za popotnico v svet povedala veliko resnico: “Veliko bolj pomembno je, da se razumeš s sosedom, ko si daleč od doma, kot pa da imaš dobre odnose s sorodniki, ki so daleč”.
Sam sem ji hotel odvrniti, po nekaj letih, da se je s tistimi, ki jih vidiš enkrat, dvakrat na leto, izjemno lahko razumeti, a sem raje molčal. Iz spoštovanja do nje in tistega sveta, ki ga danes ni več. Tisti svet so označevali solidarnost in toplina med sosedi, tudi kreganje, da, a vedno solidarnost, ko je šlo za pomembne stvari; v svetu, kamor sem odšel, tega nisem več našel.

Jurij Paljk

V tem vročem poletju se počutim kar nelagodno, ko moram priznati, jaz, ki neskončno ljubim poletje, da je vročina neznosna,...

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (324)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (323)

Naturopatski nasveti

Jezikovnica (104)

Jezikovnica

Jezikovnica (104)

24.03.2021
Naturopatski nasveti (325)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme