Tako pač je! (12)
Na družbenem omrežju Facebook, na svetovnem spletu, ga je prebralo več kot 1350 oseb, kar je za naš tednik, ki izhaja v Italiji, zavidljivo visoka številka. Ker navadno ne komentiram opazk, pa najsi gre za dobronamerne ali pa za znane in tipične kranjsko zajedljive pripombe, si razlagam tako zanimanje za omenjeni zapis tudi in predvsem s tem, da so usode prebežnikov, ki se nas vseh posredno ali neposredno še kako (do) tikajo, danes predmet tako slovensko značilnega dnevno političnega obračunovanja. Da pa ne bi kdo mislil, da so prebežniki tarča obračunavanj samo na Slovenskem, je dovolj, če pogledamo v Italijo in na kroniko minule nedelje, ko so italijanske in druge vojaške ladje dobesedno iz morja potegnile okrog 4 tisoč ubežnikov iz črne Afrike. Opozicijska desnica, v Italiji je zares to desnica, za razliko od Slovenije, kjer so ti politični pojmi povsem zgrešeni, je takoj izrabila priložnost in seveda na preprogo političnega nabiranja točk takoj potegnila vsa sovražna čustva do tujcev, do Evropske unije, ki nima posluha za Italijo, in tako naprej, guverner Lombardije je celo zagrozil občinskim upravam svoje dežele, da jim bo zmanjšal denarne prispevke, če bodo sprejemale begunce na svoje območje. Italija namreč skuša vedno več priseljencev z vojnih območij in iz Afrike enakomerno porazdeliti po vseh deželah od Alp do Sicilije, ki je itak že zaradi bližine Črni celini prva na udaru.
Kot časnikarja in človeka, ki vse bolj spremlja poročanje ter dogajanje na svetovnem spletu, televizije namreč skorajda ne gledam več, me pa s televizijskimi novicami redno seznanja devetdesetletna, a izjemno bistra in modra tašča Melania, kam uvrščajo novice o revežih iz Afrike na spletnih portalih tako časopisi kot drugi elektronski mediji. Navadno in vedno bolj nekam na dno. Tašča Melania, ki je iz izjemno številne, revne, a trdne furlanske družine in je začela delati pri gospodi v Turinu pred svojim 14. letom, ima tisto modrost starejših ljudi, ki ti jo prinese trdo in neizprosno življenje. Daleč od tega, da bi bila Melania zagrenjena, a z velikim posluhom za socialne krivice, ki niso lastne danes večini, mi Melania skoraj vsak dan poroča, kaj se je v svetu zgodilo, a vedno tudi doda še kako umesten komentar, ki govori o tem, da se je v trdem in revnem otroštvu brez očeta, v svetu in potem v rodni Torviscosi, kakor so njeno vas Torre del Zuino preimovali fašistični lastniki, naučila ločiti plevel in ljuljko od pšenice in zato ne nasede temu, kar danes rečemo “imidž”, kot tudi ne leporečju in praznemu gostobesedju politikov. In njen vzdih, ki mi ga pove vedno v furlanščini, ker je to njen edini jezik, v katerem se čuti in je zares doma, ko reče bolj sebi kot meni: “Le kam bodo dali vse te reveže iz Afrike, ki pridejo preko morja, če pa je v Italiji že več kot 40 odstotkov mladih brezposelnih”?, mi pove o težavah s prebežniki v Italiji veliko več kot pa vsakodnevno nakladanje raznih izvedencev, ki na široko razlagajo “fenomen beguncev”.
Furlani so do sebe in do drugih trdi ljudje, govorim o tistih, ki so Furlani, in ne tistih, ki nekaj še blebetajo v furlanščini, podobni spakedranščini, a ne vedo, kaj je zares biti Furlan in imeti rad svoj jezik, in niti ne, kaj je živeti v nekem prostoru in se pri tem niti ne zavedati, kaj sploh si. In tako je tudi Melania po svoje trmasta, kar je dokazala, ne samo ona, ampak vsa njena družina, že takoj po končani drugi svetovni vojni, ko je šla na občino zahtevat, da so ji in so jim vsem vrnili prvotni priimek Tushar iz poitalijančenega Tussero. “Naš praded je prišel iz stare Avstrije”, je veljalo pri njih doma, ker niso vedeli, da je prišel iz Dol nad Idrijo, kjer so Tušarji doma. In tako je Melania dokazala svojo trmo tudi te dni, ko je ob vzkliku enega teh prenapetih desničarjev v televizijsko kamero, da je treba bombardirati ladje beguncev, onemela in mi zvečer poročala, da je tega kriv nekdanji premier in televizijski mogotec in vsi, ki so prišli za njim, ker so iz televizije naredili svinjak, ker samo govorijo in lažejo, predvsem pa da so vsi po vrsti: “Laris e di gnûf laris! Roparji in znova kradljivci”! In za sedanjega premierja, ki veliko govori in malo stori, mi je že prvi dan rekla, da ji ni všeč: “Parcè che al cjacare masse! Ker preveč govori! ” In je zraven še dodala, da je podoben tistemu, ki jo je spominjal na s strani fašizma nastavljenega tovarnarja, ki je iz furlanske vasi Torre di Zuino naredil današnjo Torviscoso in je bil falot: “Obnašata se pa obadva enako: arogantneža sta in lažnivca”!
Ko mi je devetdesetletna Melania, ki je za moje otroke kot stara mama mit tudi zato, ker jih še danes imenuje “puars fruts – ubogi otroci”, zgrožena pripovedovala tudi o tem, kako je neki desničarski nedostojnež po televiziji zahteval, naj se podrejo in asfaltirajo vsa ciganska naselja v Italiji, sem pomolčal, kar je sama razumela, da pričakujem razlago, in mi je zato v avtu sredi Furlanske nižine rekla: “Tako se ne sme obnašati! Kam pa pridemo! Bili smo vzgojeni, da je treba revnim pomagati. Če je prišel revež prosit vbogajme, nas je mama vedno učila, tako kot vas vaše stare mame, da je treba revežu dati in je vedno lepše dati kot pa prositi”!
In Melania, za katero nihče od teh italijanskih in ne slovenskih izvedencev, ki na dolgo in široko tvezijo neumnosti o beguncih preko televizije, radia, časnikov in na svetovnem spletu, ne ve, vedno konča svojo pripoved s furlanskim vzklikom: “Ce robis! – Kakšne stvari”!
Ko sem zvečer na neki slovenski spletni strani prebral izjavo nekega slovenskega kretena, ki je razlagal, kakšen velik problem bo kvota 700 priseljencev, ki naj bi jih po evropskih direktivah sprejela Slovenija, sem pomislil na Melanio, ki ob takih primerih odreže na kratko: “Stupideç! – Neumnosti”!
Jurij Paljk
Malokateri zapis iz te rubrike je izzval toliko ocen in mnenj, kot je tisti, ki sem ga namenil v prejšnji številki dejstvu, da pred prebežniki, begunci iz Afrike in od drugod iz revnega sveta, ki prihajajo k nam, ne pomaga noben brezbrižni vzklik: “Tako pač je”!.
