Tako malo je včasih potrebno... samo zemljevid
…veselim se vetra, kradem sonce in ….. nabiram plodove, ki so dar Matere Zemlje. Letos smo bili pravzaprav zelo malo na njivi, okoliščine pač in dogodki, ki so nam vzeli nekaj veselja do vrta in obdelovanja in zaradi katerih smo se raje podali v objem gozdov in gora. Včasih potrebujemo samoto, tudi tisti, ki imamo radi ljudi……Zemlja pa je razumela našo bol in razočaranje in naju je z možem nadvse radodarno obdarovala s sladkimi in sočnimi sadovi. Imeli smo graha za nas in za prijatelje, sedaj pa zori v našem sadovnjaku toliko marelic, da ne vemo kam z njimi. Nosim jih prijateljem in sosedom, predvsem starejšim sosedom, takim, ki nimajo več zdravja, da bi obdelovali vrt in so sami.
Tako sem šla pred dnevi s polnim pladnjem do gospe Fride, rada jo imam, ker je vedno nasmejana, ker zna kljub težavam ljubiti življenje, ker je pametna in razgledana, pa ker ima tako prijetno in številno družino. Pri njej se zbirajo tudi drugi sosedi, no predvsem sosede, ko greš tja k njej, si moraš pač odtrgati vsaj pol ure časa in posedeti ob pijači. Navadno se pridruži še kdo iz soseščine, beseda steče o tem in onem, o življenju na vasi, o zdravju, o denarju, ki ga je vse manj in o politikih, v katere ne verjamemo več. Tudi tokrat nas je bilo več v prijetni kraški kuhinji, ki nas je skupaj s pijačo nekako varovala pred pripeko in soparnim popoldnevom.
Poslavljala sem se že, ker sem pač meščanka in pri klepetu ne morem obsedeti prav dolgo, pa tudi rada delam, na vrtu ter pri živalih pa me vedno čaka še kako opravilo. Pisanje seveda pride v poštev šele pozno zvečer, ko je zunaj že tema. No, ko sem bila s pladnjem že na vratih, je nežna ženska roka začela trkati po roletah. Videle smo, da je zunaj blondinka srednjih let. Sramežljivo je stala na borjaču in od časa do časa skoraj neslišno popraskala po roletah. Takoj smo razumele, da ni domačinka, pri nas na vasi imajo pač navado, da brez posebnih predpriprav glasno in pogumno vstopijo v vsako hišo.
Šla sem ven, gospa se mi je posmejala ter kazajoč proti morju ponavlajla “lofran, lofran”. Čisto brez veze sem najprej pomislila, da je Francozinja in da nam govori o Franciji, nato mi je ne vem zakaj prišlo na misel, da sprašuje po kakem Francetu, veliko jih je na vasi. Na običajno vprašanje “Do you speak english” je samo zmajala z glavo. Seveda, malo Nemcev govori kak tuj jezik.
Sosedi sta se zaprepadeni umaknili v senco in vso stvar prepustili meni, z gospo sva se nekaj časa gledali, potem mi je prišlo na misel in sem jo vprašala, ali ima morda karto, da mi pokaže, kam je namenjena. Odvlekla me je k avtomobilu, ki je bil parkiran pred spomenikom, v njem je utrujen od vožnje sedel mož. V roke sta mi potisnila črno – bel list, natisnjena stran iz Googla. Na njem je bila narisana pot čez Kozino in Reko do Lovrana. “Lovran”, sem bila vesela, da sem vsaj razumela, kaj hočeta. Seveda, Nemci v izgovarjajo kot f, sem se spomnila na besedo vogel. Nekaj pojma o nemščini pač imam, a vse premalo za pošten razgovor. “Ist here Lovran” je bila vesela tudi gospa. Težko mi je bilo, ko sem ji morala povedati, da je Lovran oddaljen kakih sto kilometrov, da je sploh v drugi državi, da ju od njega loči dolga čakalna vrsta na meji in naporna pot v vročini, ki je nista vajena. Gospa mi je namreč povedala, da je tudi pri njih “sommer, a nicht so warm”. Ja, res je bilo vroče tiste dneve pri nas in sploh ne vem, kako sta utrujena Nemca zašla v našo zakotno vas brez plaže in brez kakršnekoli vode primerne za kopanje. Ker nista imela pri sebi karte, sklepam, da ju je v Kostanjevico privedel cenen navigacijski sistem.
Vprašala sem ju, ali res nimata s seboj nobenega zemljevida, da bi jima pokazala pot, zmajala sta z glavo in že smo bili pri meni doma, kjer kart, avtomobilskih in izletniških, oziroma pohodniških, res ne manjka. Poiskala sem zemljevid Hrvaške, ga potisnila gospe v roko, skupaj sva ga razgrnili in pokazala sem ji pot, ki ju je še čakala. Ko mi je hotela karto vrniti, sem ji rekla, naj jo kar vzame, saj iz Kostanjevice za tujca ni enostavno najti pot do Kozine in nato do Reke. Posebno s pomočjo takega navigacijskega sistema, kot sta ga imela onadva. Pogledala je karto, jo obračala, vzela denarnico, “Nein”, sem rekla smeje in ji jo še enkrat potisnila v roko. “Die karte ist deine, ist for you”, sem iskala pot med nemščino in angleščino, razumela me je, umolknila in me za nekaj sekund presenečeno gledala. Potem se ji čez obraz razlegel širok nasmeh, zadržanost jo je minila, razprla je roki in me objela, kot me že dolgo časa ni nihče objel. “Du, danke, du”, je govorila in me na koncu še dvakrat poljubila. Ko sta z možem odhajala, sta dolgo mahala v slovo, jaz s sosedama tudi.
Tako malo je včasih potrebno, da ti postane poletno toplo tudi pri srcu, da se tudi tam nekaj zgane, da zasije sonce v tiste globine, ki so že otopele zaradi sebičnosti, zavisti, zaradi odnosov med nami, ki vse manj človeški, vse manj dobri in lepi. “Še dobro, da imamo Suzano, saj nas vsakič, ko sem zaidejo tujci, reši zagate”, pravi soseda Frida. Smejem se, vem, da sem sedaj revnejša za zemljevid Hrvaške, a bogatejša za objem in človeško toplino, ki sem jo v zadnjih časih že močno pogrešala. Tako malo je včasih potrebno, da nekoga osrečimo in z najlepšimi barvami topline obarvamo naš togi, zasiveli vsakdan.
Suzi Pertot