Svojim najdražjim se je v onstranstvu pridružila prof. Vida Bitežnik
Stroga, a pravična, občutljiva profesorica in kulturnica, obdarjena z estetskim čutom
Na svojem domu v severnem delu goriškega mesta je po zadoščenj polni, dolgi življenjski poti v petek, 24. aprila 2026, v jutranjih urah v Gospodu mirno zaspala upokojena profesorica in kulturnica Vida Bitežnik. Le nekaj dni prej, 8. aprila, je v ožjem krogu sorodnikov praznovala svoj 93. rojstni dan. Zibelka ji je stekla v vse prej kot primorskim Slovencem naklonjenih časih. Rodila se je namreč l. 1933 kot zadnji, peti otrok očetu Josipu, pravniku, časnikarju in politiku (Solkan, 1891-1960, Gorica), ter materi Cilki Fornazarič. Njen oče je že kot mladenič postal dejaven član slovenske skupnosti. V desetletju 1921-1930 je – kot je zapisano v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL) – v okviru krščanske socialne organizacije razvil bogato dejavnost na političnem, gospodarskem in prosvetnem področju. Prav zaradi tega živahnega udejstvovanja se je leta l. 1930, ko so fašistične oblasti onemogočile sleherno javno delovanje, najprej umaknil na Dunaj in tam deloval v korist narodnih manjšin z ustanovitvijo posebnega urada. Nato je odšel v Jugoslavijo in nadaljeval svoje delo najprej v Mariboru, potem v Ljubljani, nazadnje pa v Beogradu, od koder se je vrnil v Ljubljano, l. 1946 pa spet v Gorico, kjer se je posvetil mladini kot profesor na slovenski višji, nato nižji srednji šoli. Očetovo aktivno prizadevanje za narodno dobrobit je gotovo zaznamovalo tudi njegovo najmlajšo hčerko Vido, ki se je razvila v trdno, narodnozavedno Slovenko. Nadvse je namreč spoštovala in ljubila materni jezik ter to ljubezen skušala posredovati svojim učencem kot bistra, razgledana profesorica, zvesto predana svojemu poklicu.
Po končanem klasičnem liceju v Gorici se je vpisala na Ekonomsko fakulteto Univerze v Trstu. Po študiju se je zavzeto lotila poučevanja. Najprej je svoje znanje delila z učenci v Gorici, ko je nižjo srednjo šolo vodil ravnatelj Jožef Nemec (1900-1962), potem v Nabrežini, kasneje na Nižji srednji šoli pri Svetem Ivanu v Trstu, nato pa od l. 1976 – prav v času potresa v naši deželi in pod ravnateljevanjem Rožice Simčič Lojk (1932-2016) – do upokojitve l. 1994 s tistimi na Nižji srednji šoli Ivan Trinko v Gorici. V začetku ji je bil poverjen pouk slovenskega jezika, potem pa, po opravljenem državnem izpitu, je bila vsa leta profesorica matematike in naravoslovja. Njeni nekdanji dijaki in kolegi jo bodo trajno ohranjali v spominu kot svojemu poklicu zelo predano osebo. Med šolskimi urami se ni le trudila, da bi čim boljše podajala učno snov, ampak si je prizadevala, da bi svojim učencem z vzgojnimi prijemi bila opora v nemirnih letih odraščanja. Želela je, da bi v njih vzklil čut odgovornosti. Čeprav je poučevala znanstvene predmete, si je tudi pri svojih urah prizadevala, da bi se učenci – pri srcu so ji bili zlasti tisti bolj šibki, z učnimi težavami, kot je med drugim zaupala Luciji Tavčar v pogovoru za Radio Trst A 31. marca 2024 – pravilno in lepo izražali v slovenskem jeziku. V razredu je zahtevala red in disciplino, ki ju je znala zelo dobro vzpostaviti, ter spoštovanje do vseh. Sama je namreč bila zelo spoštljiva ne samo do kolegic in kolegov ter nadrejenih, ampak tudi do učencev. Zato je vedno zahtevala tudi medsebojno spoštovanje, kar ji je zmeraj uspevalo. Bila je rahločutna in občutljiva, zato jo je zabolelo ob komurkoli storjeni krivici. Pri tem se ni bala se izpostaviti in vselej zagovarjati pravico, tudi pri ocenjevalnih sejah, ko se je okoli kakšnega učenca ali kolege razvila živahna debata. Ker je želela, da bi šolsko delo čim bolje potekalo, je rada sodelovala pri pripravi in prevodih šolskih učbenikov.
Velika skrb za šolo pa ji ni onemogočila udejstvovanja v kulturnem življenju, saj so ji bile kljub znanstveni študijski poti zelo pri srcu vse humanistične vede, tudi literatura, seveda. Rada je prebirala dela slovenskih in svetovnih književnikov. Obiskovala je gledališke predstave in druge, tudi koncertne prireditve. Zelo rada je imela glasbo in veliko let je bila v ožjem odboru Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel (SCGV E. Komel) in marsikaj svetovala ravnatelju te pomembne goriške ustanove prof. Silvanu Kerševanu (1941-2012), s katerim je imela dolgoletne prijateljske vezi. O dejavnosti SCGV E. Komel je več let pisala v Koledar Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je večkrat priskočila na pomoč z lektorskim delom. S tako prizadevnostjo je pred 30 leti lektorirala tudi prve številke Novega glasa. Da je imela tudi velik čut za umetnost, je bilo mogoče razbrati že z njene zunanjosti. Bila je namreč zmeraj urejena, fina, elegantna gospa. Estetika jo je zelo privlačevala, zato je ljubila likovno umetnost. To njeno nagnjenje jo je privedlo v odbor Društva Ars, ki je pripravljalo in še pripravlja razstave v Galeriji Ars nad Katoliško knjigarno na goriškem Travniku. V njem je bila več let predsednica. Nekaj časa je bila tudi v odboru Kulturnega centra Lojze Bratuž.
Vida Bitežnik je bila globoko verna in je zato veliko razmišljala o duhovnosti. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je redno zahajala v goriške cerkve k slovenskim svetim mašam in drugim bogoslužjem. Ko so jo pred kakim letom začele pestiti zdravstvene težave in so jo prisilile se zadrževati doma, so zanjo ustrežljivo skrbeli izmenično gospe Darja in Zdenka in z veliko ljubeznijo tudi njen nečak Jože in njegova soproga, vedno prijazna Ines Škabar. Po dolgi, bogati življenjski poti jo je Stvarnik poklical k sebi. Od nje se bomo poslovili pri pogrebni sveti maši v cerkvi sv. Ivana v Gorici v soboto, 2. maja 2026, ob 11. uri.
Njenim bližnjim in daljnim sorodnikom izrekamo iskreno sožalje vsi, ki smo pokojnico poznali, prof. Vidi Bitežnik pa želimo, da bi se v nebeških višavah spočila in čim prej spoznala Večno Lepoto, po kateri je gotovo hrepenela še posebno v zadnjih letih.
