Svetost po primorsko
Teolog in duhovnik mag. Primož Krečič, duhovni voditelj v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani in profesor dogmatike na teološki fakulteti, po rodu iz Vrhpolja v Vipavski dolini, je 13. decembra na “predavanju za utrjevanje duha” v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici govoril o kulturniku in narodnem voditelju Filipu Terčelju (1892-1946). Kot postulator v postopku za njegovo beatifikacijo – s pomočjo zgodovinarjev in še zlasti vicepostulatorja g. Bogdana Vidmarja – pospešeno zbira gradivo, ki ga nameravajo v naslednjih mesecih vložiti v Vatikanu. Če bo zadeva stekla, kot vsi želimo, se bo začela uradna pot, ki bo lahko popeljala na oltar prvega primorskega svetnika. Terčelj si je prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo, “bil je človek s širokimi pogledi”, je v uvodnem pozdravu gostu in zbranemu občinstvu povedal dekan Karel Bolčina, ki je tudi poudaril, da je Terčelj med Primorci napisal največ besedil za cerkvene pesmi.
“O Filipu Terčelju je lepo govoriti in premišljevati”, je začel g. Krečič. Februarja načrtujejo zgodovinski simpozij o njem; medtem prečesavajo zgodovinske arhive, “da se stvari res razčistijo”. Terčelj je bil v središču kulturnega, verskega in vzgojnega dogajanja v Gorici, bil je sposoben dvigniti Primorsko. “Bil je velik vernik in mučenec”. Najlepši del njegovega življenja je potekal prav v Gorici. “Krščanske kulture na Primorskem si ne moremo zamišljati brez njega”. Tip duhovnosti, ki jo je on postavil, je tu še zmeraj veliko bolj evangeljski kot drugje prav po njegovi zaslugi. “Beseda 'Filip Terčelj' nas popelje k nečemu lepemu, plemenitemu, slovenskemu in ne zazadnje k nečemu svetemu”. Polno je živel svoje poslanstvo v zelo hudih časih. “To je ena najlepših zvezd na nebu našega primorskega prostora”. Težko si je zamišljati delo, ki ga je opravil, ne da bi sprejeli to, da je bil duhovnik. Bil je obdarjen z mnogimi sposobnostmi: bil je komunikativen, glasbenik, pesnik, pisatelj, vzgojitelj, socialno čuteč, globok veren, po drugi strani blizu domačemu človeku. “Hotel je delati to, kar je bistvo krščanskega življenja in kulture: povezati Božje in človeško”. V času študija je v Ljubljani doživel temeljito pripravo, nabral si je veliko koristnega znanja. Ob koncu študija je doživel smrt matere; svetlejša je pot njegovega kaplanovanja v Škofji Loki (1917-21). Tam se je veliko posvečal mladim in kulturi. Imel je lepe uspehe, tako da še danes ostaja v zavesti ljudi. Ker je bil sposoben, so ga predstojniki poslali v Köln študirat krščansko socialno misel; na tem področju je bil vrhunsko izobražen. Na Vestfalskem je skrbel za slovenske izseljence in rudarje, za otroke je ustanovil zasebno šolo, pa še različne tečaje za vodenje društev, zanimala ga je ljudska prosveta itd. Ljubljanski nadškof Jeglič je videl, da Gorica, ki je prišla pod Italijo, potrebuje takih ljudi. Zato ga je poslal na Primorsko. V goriškem zavodu Alojzijevišče je Terčelj postal duhovni voditelj in katehet. “Ta služba ga je spodbujala k duhovni kondiciji in mladostnosti”. Msgr. Rudolf Klinec piše, da je bil Terčelj v Alojzijevišču “središče dogajanja”, fantom je dajal podobo uresničenega, srečnega in globokega duhovnika. Bil je tudi organizator in duša kulturnega ter prosvetnega delovanja na Primorskem. To ljudsko-prosvetno delo je bilo eno najbolj svetlih v narodni zgodovini naše Primorske: čas idealizma, dejavnosti, boja in uspehov, ki so naraščali. Brez Terčelja bi bila ta zgodovina precej revnejša in bi imela drugačen ton, je zapisal Silvester Fabjan. Terčelj je tu sprejel in okrepil kulturno dogajanje na Primorskem. Spoznal je, da društva potrebujejo dobrih mentorjev, jasno idejo in usmeritev, da ne bi podlegla veseljačenju in stranpotem. Leta 1922 so ustanovili Prosvetno zvezo, ki ji je bil Terčelj tajnik. Takrat je bila Gorica resnično kulturni center Primorske. “V najbolj rodovitnem času je tu baje bilo nad 300 društev”. Poudarjali so vzgojno dejavnost z jasno usmeritvijo in delo na področju skupnosti. V tem se vidi tudi Terčeljev misijonarski duh, ko je v veri videl eno bistvenih razsežnosti za narod: “če bo narod imel vero, bo preživel in napredoval”. Zato je tudi Prosvetno zvezo razumel kot branik vere in vzgojno sredstvo. Velik poudarek je dajal zbiranju in povezovanju ljudi, da so se čutili solidarni in soodgovorni drug za drugega, da so skrbeli za razvoj mladine.
Pri izobraževanju je pomembno delo opravilo glasilo prosvetnih društev Naš čolnič. Poleg informativnih člankov je Terčelj vanj pisal vzgojne, verske, družbene in druge prispevke. Zelo dobro je poznal stanje po župnijah. Imel je izredno število duhovnih vaj, vabil je na verska srečanja in romanja. Bil je “iznajdljiv misijonar in pedagoška duša”, obiskoval je skoraj vsa društva. Ko je govoril v javnosti, so mu vsi prisluhnili, takoj je našel stik s poslušalci. Nekaj toplega in osebnega je bilo v njegovih besedah. Sugestivnega ljudskega govornika so ljudje poslušali nepremično in zamaknjeni, je zapisal Kacin v Mladiki. Vpliv njegove besede na množice je bil nenavaden. Kot duhovnik je bil vedno pripravljen spregovoriti o Božji besedi. Pridigal je v Mengorah, Vitovljah, zlasti pa je bila njegova prižnica v Logu.
Terčelj je bil človek blizu ljudem. Prav “ljudje in delo so mu bili potrebni kot zrak za dihanje, osamljenost ga je ubijala”. Ljudem se je bližal skozi odrešenje, tudi v hudih razmerah jih je spodbujal, naj se še bolj oklenejo Kristusa in njegovega odrešenja. Goriška Mohorjeva družba je bila v veliko oporo vsemu verskemu in kulturnemu delu, v letih 1924-29 je bil član ožjega knjižnega odseka; črtice, pesmi in članke je objavljal v Koledarju, izdal je nekaj knjižic.
Njegove pesmi so zbrane v treh pesmaricah, ki so še danes nenadomestljivo delo v vsem slovenskem prostoru. Terčelj in drugi so videli, “da se pevska kultura drži primorskega človeka, po pevskih zborih so gradili narodno in versko pripadnost”. Leta 1929 je izšla pesmarica Božji spevi, leto kasneje Gospodov dan, leta 1933 pa Zdrava Marija. Večina besedil je bila njegovih, komponirali pa so različni skladatelji, med temi Vodopivec, Bratuž, Tomc, Kacin, Komel, Premrl in drugi. “Si lahko predstavljamo slovensko Veliko noč brez pesmi Kristus je vstal”? M. Brecelj je zapisal, da je Terčelj za narodnostne cilje ogromno telesno in duševno prestal in s tem prispeval v zakladnico slovenskega primorskega narodnostnega odpora, “toda še največ je napravil s temi nabožnimi teksti, ki so skupaj s svojo glasbeno podobo ohranili in oživljali živo slovensko besedo in pesem, pa ne le v Cerkvi na Primorskem, temveč tudi v krogih zunaj Cerkve”.
Vsega, kar je Terčelj na Goriškem naredil, bi gotovo ne zmogel brez podpore velikega nadškofa Frančiška B. Sedeja. “Za oba pa so stvari kasneje postale res hude”. Italijanska okupacija Primorske je postala vedno bolj kruta in je želela zatreti življenjsko moč slovenskega življa. Niso rušili le kulturnih in jezikovnih vrednot ter gospodarskih ustanov, denarnih zavodov in prosvetnih društev, ampak tudi svoboščine, ki so najbolj lastne vsakemu človeku, in tako prizadeli temeljno dostojanstvo ljudi. Beseda “človeško dostojanstvo” je za Filipa Terčelja ključna. Na študiju v Nemčiji se je navzel tega, da je človek ustvarjen po Božji podobi, zato ima v sebi dostojanstvo, ki mu ga ne sme nihče vzeti. V vsem njegovem delu in svetništvu je to rdeča nit njegove osebe. Torej: “skrb za dostojanstvo vsakega človeka, še posebej malega”.
Za to se je odločil in tudi plačal s svojim življenjem. Vse tri ideologije prejšnjega stoletja so ga tolkle, nikogar na Primorskem – na taki ravni in v taki meri – toliko kot njega. Duhovniki so bili med “prefinjeno italijanizacijo” potisnjeni v zakristije in cerkvene prostore, vendar jih niso mogli uničiti. Začeli so rušiti Mohorjevo družbo, zastraševali poverjenike, plenili knjige, konfinirali Virgila Ščeka, ki je bil na političnem področju vodilen, ni pa bilo mogoče iti mimo tudi Filipa Terčelja. “Križ se je zleknil na navdušenega misijonarja in ga povezal s Kristusovo daritvijo”. Prišla je preizkušnja, ki je bila v drugem delu njegovega življenja stalnica. Ob koncu leta 1931 so ga fašisti zaprli, češ da je širil panslavistično in iredentistično propagando, da se je družil s sumljivimi osebami in pripravljal atentat na 'podeštata' Baiardija v Kojskem. “Za nas, ki proučujemo njegovo življenje, je najtežje to, ker je bilo v nekaterih časopisih nekaj namigov, da je imel kakšne povezave s Tigrom. V pripravi pozicije za Vatikan moramo zato še podkovano raziskati arhive in razčistiti zadevo, čeprav se iz vsega njegovega življenja vidi, da v njegovi pameti ni bilo niti kančka nasilja”. Zasliševali so ga v goriških in koprskih zaporih. To ga je tudi živčno strlo. Obsodili so ga na pet let izgona v Campobasso. S Terčeljem so hoteli fašisti kompromitirati vse slovenske duhovnike; dokazati so hoteli, da je povezan z jugoslovansko obveščevalno službo, da bi mogli duhovniki pokazati, kako rovarijo proti državni varnosti. Vemo pa, da niso stopili v to nasilje, ostali so lojalni do zakonitih oblasti in se upirali njihovemu poseganju v cerkvene zadeve. Vedeli so, da morajo skrbeti za človeka in njegovo dostojanstvo. Msgr. Klinec pravi, da so bili v tem oziru neupogljivi in zares odločni odporniki zoper fašistične naklepe. To je bil čas velikega trpljenja, pa tudi velike dostojanstvene drže primorskih duhovnikov, branikov človeškega in božjega dostojanstva naših ljudi. “Zopet je bila Gorica v središču tega”.
Terčelja so že pred izgonom opozorili, naj se raje posveča duhovniškim opravilom in ne družbenemu delu. Naj ne nasprotuje državnemu redu. On se je zagovarjal, da ne pripada nobeni laiški organizaciji in ne opravlja nobene politične dejavnosti.
Nato je šel na izpopolnjevanje v Bergamo, da bi poleg katehetske dobil še kakšno drugo zaposlitev. Prišlo je izgnanstvo v Campobasso: zelo težko je preživljal te dneve. “'Garač na potenco' se je v trenutku znašel brez dela”, osamljen in ponižan. Bil je hladno sprejet, občutil je vso težo izgona in zapuščenosti. “Ljudski človek sredi ljudi, pa brez dela in brez ljudi”. Vedno je trpel domotožje. Ni imel denarnih sredstev, kot duhovnika ga je bilo sram beračiti, vsega je bil sit in obupan. Končno je le prišla pomilostitev, da se je lahko vrnil, vendar ga je na Goriškem čakalo razočaranje. “Zanj ni bilo več prostora”. V italijanske župnije ni hotel iti, v slovenske so mu prepovedali. Prepovedana mu je bila vsaka dušnopastirska dejavnost. Imel je pridigo v Logu, “nič posebnega”, a italijanski kapucini iz Vipavskega Križa so ga prijavili, “zanj ni bilo več rešitve”. Pripravljena je bila aretacija. Dne 26. aprila 1934 se je umaknil v Ljubljano. Čeprav je tam v mladosti preživel veliko let, se pa tokrat ni več znašel. V nekaterih krogih – zlasti med teološkimi profesorji in voditelji mladine – ni bil dobrodošel, čeprav ga je škof Rožman “kot trpina in velikega Slovenca zelo spoštoval”. V Ljubljani je postal katehet in profesor nemščine na poljanski gimnaziji, posvečal se je tudi mladini in jo duhovno vzgajal.
“Pozimi 1935 je sestavil testament, v katerem se čuti vsa njegova begunska bolečina”. Pravi, da je kot berač prišel v te kraje; “potem ko je doma na Primorskem vse izgubil, mu je ostal le Bog in nekaj lesenih predmetov”. V Ljubljani je zbiral dijake pri sv. Jožefu, da so peli in slavili Gospoda. “Bil je kot talna voda, ki je ni videti, a naredi, da vse raste”, je zapisala ena izmed dijakinj. Njegovo malo stanovanje je bilo vsem odprto; kljub skromnim prihodkom je pomagal mnogim dijakom, skrbel je za dnevno prehrano v raznih javnih kuhinjah. Pomagal je tudi raznim primorskim družinam, ki so se umaknile iz Italije.
Doživel je tudi prihod Italijanov v Ljubljano. Takoj po koncu vojne je komunistična oblast Terčelju odvzela prostost in ga zaprla za tri mesece. Bil je zelo prizadet, ostal je brez stanovanja. Menda so ga imeli za špijona, ker je pri Nemcih posredoval za rešitev nekaterih naših ljudi. “Stalno je reševal, čutil je človeka nad vsem, zato je tudi toliko naredil”. Kot sposoben kulturni delavec in narodnjak je bil vsem v napoto. “Bil je čist. Zato je bil nevaren”. V pismu domačim je iskreno napisal, da si je želel smrti. Ko so ga izpustili iz zapora, je moral v bolnišnico, a hitro so ga izpustili, ker ni bilo prostora. Ni imel kam iti, ni vedel, kaj bo z njim. Mučilo ga je, da je nedolžen kljub lažnim ovadbam, moral je trpeti kot zločinec in narodni izdajalec, “on, ki je med vsemi duhovniki največ pretrpel pod fašizmom, je moral znova stopiti na križev pot, ki je bil hujši od prvega”. Od vseh zapuščen, brez oblek, perila in hrane je trpel tri mesece. Najhuje je bilo, da so ga sumničili in preganjali ljudje, ki jim je storil veliko dobrega. Napori so mu zrahljali živce, ni spal, zanj ni bilo mesta ne v šoli ne v prosveti in niti ne v rednem duhovniškem delovanju. Nekaj duhovnikov se je zavzelo zanj in jim je hodil pomagat po župnijah. Tako ga je g. Franc Krašna povabil, da bi mu pomagal v župnijah Davča in Sorica. Tam so izselili nekaj kmetov, češ da so njihovi priimki nemškega izvora. Župnik je oznanil ljudem, da bo šel v Ljubljano in posredoval pri prijateljih, da se bodo lahko vrnili.
Tako sta se 7. januarja 1946 Terčelj in Krašna odpravila proti Ljubljani, od Sorice peš do Železnikov. V gozdu sta ju zajela dva aktivista, člana partije, in ju odpeljala proti Podbrdu ter ju izročila pripadnikom KNOJA, ki so bili nastanjeni na meji. Ti so ju zahrbtno umorili in na mestu zakopali. Kasneje so domačini v gozdu našli brevir. Uradno so sicer govorili, da sta zbežala v cono B… Poskrbeli so, da sta bila prekopana in položena v grob na pokopališču v Davči.
Prof. Bogdan Vidmar je opravil veliko pogovorov z ljudmi iz tistih krajev, je dejal mag. Krečič. “Drža Terčelja po zasliševanjih je bila zelo svetniška, oba sta molila. Šlo je vsekakor za mučeniško smrt”. Raziskave zgodovinarjev vedno bolj kažejo na to, da je Terčelj umrl, ker je pomagal ljudem, ker se je zavzel za njihovo dostojanstvo, pa čeprav je šlo za ljudi tujega izvora. “Zato je moral umreti”. Ko bi Terčelj imel nacionalistične ali kakšne druge namene, bi se nikdar ne zavzel za kolone, ki so jih škofjeloški gospodje pred 400 leti iz Nemčije pripeljali v tiste kraje. “Dimenzija njegove svetosti je bila v posluhu za človeka”.
Če je v Gorici doživljal cvetno nedeljo, od Campobassa naprej pa veliki petek, je po smrti nastopila velika sobota, čas tišine. “O Terčelju se ni smelo vedeti nič. Če hočeš koga diskreditirati, narediš, da ne obstaja”. V javnosti več desetletij ni obstajal, ker je bil velik in čist. Je pa ostal živ v pevskih zborih. “Morda je tudi krivda nas duhovnikov, da smo o njem premalo govorili”. Tudi ta molk ni bil večen. Brecelj je napisal knjižico, ki je izšla pri Ognjišču, različni ljudje so se začeli za Terčelja vedno bolj zanimati. Prišel je izziv spomenika v Šturjah, nato simpozij. “Po tem se nam je duhovnikom posvetilo, da, karkoli primeš v roko o Terčelju, je vse čisto”. Iz njegove velike vere in ljubezni se je porodil biser svetništva, ki je gotovo bil v razdajanju in trpljenju, “ostal je pokončen do konca in tako je tudi prestal svoje mučeništvo”. G. Vinko Paljk trdi, da obstajata dve vrsti svetništva: eno se kaže v svetniškem duhu in pobožnem življenju, drugo pa je “socialno svetništvo”. Terčelj je kot “socialni svetnik” odkrival Kristusa v bolečinah ljudstva. Reševal je narod, ki je padel v kremplje težkih ideologij, reševal je konkretne ljudi, nemške kmete, ki jih je hotel rešiti nasilja. In za vse je bil nagrajen najprej s konfinacijo, po vojni pa še z umorom in nato s tišino. V tem je bil podoben Jezusu, ki je obudil Lazarja; ko je to storil, so namreč sklenili, da ga umorijo. Znal je gledati v prihodnost.
Duhovnik in mučenec, čista duša Filip Terčelj nam je velik zgled in priprošnjik za novo življenje in upanje. “Kot takega ga bomo, upamo, če Bog da, v kratkem, nekje spomladi, predstavili Cerkvi. Vabljeni ste k molitvi za njegovo priprošnjo. Naj bo tudi to prizadevanje za poživitev vere med nami”.
Danijel D.
