“Strt sem zaradi vsega sovraštva, ki ga ustvarja ta situacija”

POGOVOR – Jeruzalemski latinski patriarh kardinal Pierbattista Pizzaballa

G. Alessio Magoga, odgovorni urednik tednika škofije Vittorio Veneto L’Azione in delegat Zveze italijanskih katoliških tednikov FISC za Triveneto, je sredi prejšnjega tedna intervjuval jeruzalemskega latinskega patriarha, kardinala Pierbattista Pizzaballo. Ta bi se namreč prejšnji konec tedna moral udeležiti jubilejnih dogodkov v Marijinem svetišču v kraju Motta di Livenza, toda zaradi dramatičnega stanja na palestinskih ozemljih se je odločil, da ne zapusti svoje škofije. “Ljudje morajo čutiti, da sem tu, ob njih. Vest mi ne dopušča, da bi zapustil škofijo.” G. Magogi smo zelo hvaležni, da nam je dovolil objaviti pogovor tudi na straneh našega tednika.

Kaj se dogaja v Gazi? Kakšen je vaš pogled?

Kot sem večkrat dejal, ob vsem tem doživljam velik občutek nemoči in frustracije. Poskušam ohraniti mir in notranjo svobodo. Pomembno je, da ne postanemo orodje ene ali druge strani, saj so delitve danes zelo globoke. Jasno pa je, da so dogodki izjemno hudi in da jih ne morem razumeti drugače kot skozi človeško logiko. Ne doumem, kako je mogoče kaj takega dopuščati. Strt sem zaradi vsega sovraštva, ki ga ta situacija ustvarja in ki vedno bolj oddaljuje možnost sprave ter celjenja ran.

Nekateri glasovi, tudi v italijanskih medijih, trdijo, da so podobe uničenja, lakote in smrti le propaganda Hamasa in da ne odgovarjajo resnici.

Seveda stvari niso samo črno-bele. Jasno je, da prihaja do instrumentalizacije in da ima Izrael svoje razloge … Toda to nikakor ne more opravičiti tega, kar se dogaja v Gazi. To je treba jasno povedati.

Torej obstaja dejansko nesorazmerje med dogodki 7. oktobra in izraelskim odgovorom?

Mislim, da je to očitno in da tega ne moremo zamolčati. Zaradi tega plačujem ceno – tudi v odnosih in prijateljstvih. In vendar je to treba priznati.

Ali je projekt dveh ljudstev in dveh držav danes še smiseln?

Dve državi ostajata kot ideal, a zgleda, da bo ostal le na papirju – čeprav ga je nujno ohranjati. Za prihodnost bo potrebne veliko ustvarjalnosti, saj bo vsaka rešitev dolgotrajna in odvisna od tega, ali jo bo družba in kultura doumela. Treba bo graditi pogoje za kakršnokoli prihodnjo perspektivo. ‘Dve ljudstvi in dve državi’ je vedno bolj oddaljena možnost, čeprav ostaja idealna.

Je priznanje palestinske države na mednarodni ravni še vedno pot naprej?

Cerkev je palestinsko državo priznala že zdavnaj. Takšna dejanja so pomembna. Palestinci potrebujejo ne le človeško podporo, temveč tudi priznanje svojega dostojanstva kot ljudstva. In želijo biti priznani kot država. Kdaj se bo to zgodilo, ne vem. Palestinskemu ljudstvu ne moremo odreči pravice, da se čuti ljudstvo.

Na Zahodu je težko razumeti položaj Izraela oziroma, bolje, razlikovati med izraelsko vlado in čutenjem judovskega ljudstva. Nam lahko pojasnite?

Da, dejansko je treba razlikovati. Eno je vlada, drugo izraelska družba in tretje judovsko ljudstvo. Teh ravni ne smemo mešati. Judje imajo pomembno oporo v izraelski državi, a to ne pomeni, da se z njo nujno identificirajo. Trenutna vlada ne predstavlja vsega judovskega ljudstva in niti vsega izraelskega prebivalstva. Veliko je protestov proti vladi: izraelska družba je razdeljena glede vojne, glede vlade in glede vprašanja talcev. Posploševanja v tako zapletenem položaju vedno komu delajo krivico.

Kaj lahko storimo mi, tukaj na Zahodu, da ne podležemo občutku nemoči? Naša škofija je preko Socialne pastorale in Karitas Vittorio Veneto začela zbirati sredstva za Gazo …

Pomembno je moliti in se zbirati k skupni molitvi. Ta oblika solidarnosti v molitvi, še posebej ob bližajoči se drugi obletnici 7. oktobra, je pomembna. Prav tako je pomembno, da kot verni ljudje ostanemo navzoči v teh razmerah, čeprav se človeško počutimo nemočne; da jih živimo z vero in v veri izročamo to, česar ne razumemo: toliko bolečine, trpljenja in krivic … Ne smemo podlegati jeziku sovraštva, ampak ostati zasidrani v besedi, ki rešuje, odpira obzorja in gradi, nikoli pa ne uničuje.

Lahko kaj prispevamo tudi škofijski tedniki in drugi katoliški mediji?

Da, vsekakor. Komunikacija in mediji so zelo pomembni. Lahko širijo negativen jezik ali pa obratno. V 5. Mojzesovi knjigi Bog pravi Izraelu: “Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje!” Tudi mi moramo ne le izbrati blagoslov in življenje, temveč to tudi pospeševati s svojimi dejanji in jezikom, ki ga uporabljamo.

Ali lahko politika – tudi politika naše države in naših institucij – prinese spremembo?

Ne bi izgubljal preveč časa s politiko. To obdobje jasno kaže šibkost, če ne kar ohromelost , političnih institucij – lokalnih, mednarodnih, multipolarnih – rekel bi tudi verskih. To je trenutek civilne družbe: tam moramo delovati in z njo govoriti.