Stare jedi v novih loncih (87)
Predmeti, ki se prenašajo iz roda v rod, imajo pogosto za nas čustveno vrednost, zato jih radi hranimo. To velja še posebno za zlate predmete. Nekoč so verjeli, da nakit iz zlata in dragocenih kamnov prinaša srečo in ima poleg krašenja tudi zaščitno vlogo pred zlom in nesrečo. Velike količine zlata so v Italijo začele prihajati s širitvijo rimskega imperija. Z zlatom so se bogato kitile fine dame in cesarice, bile so okrašene z biseri, s smaragdi in dragulji, odete v obleke z okraski iz zlatih niti. Zlatarski izdelki so bili izdelani s filigransko natančnostjo, s številnimi motivi in čudovito, brezčasno, neprekosljivo eleganco. Luksuz se je razplamtel čez vse meje. Poleg gradbenih ostalin nam tako o pomenu in veličini rimskega cesarstva pričajo tudi zlati predmeti, najdeni predvsem v grobovih. Premožne meščane in politike so pokopavali z bogato popotnico, ki jih je spremljala v onstranstvo – bogat nakit je bil pokazatelj visokega družbenega stanu tako v času starih Rimljanov kot v celotni zgodovini človeštva. Nakit je imel veliko simbolnih vrednot že od antičnih časov, ljudje vseh kultur so z dragocenimi predmeti izkazovali svojo družbeno, versko ali politično pripadnost.
Skozi stoletja se je oblika nakita razvijala, prilagajala se je kulturam in modi, se spreminjala v materialih in načinu nošenja. Danes ima za veliko večino ljudi nakit, ki je ponavadi cenena bižuterija, le okrasni pomen. Zgodba “plastičnih” draguljev se je začela v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je izbruhnila velika svetovna gospodarska kriza in se je dohodek prebivalstva zmanjšal – nakup nakita iz zlata in dragih kamnov si je lahko privoščilo zelo malo ljudi. V tistih letih je znana Francozinja Mademoiselle Chanel predstavila prvi modni nakit, kvalitetno izdelano bižuterijo, in dokazala, da je nakit lahko tudi cenen in obenem eleganten. Ogrlice, uhani in zapestnice iz pozlačenih ali neplemenitih kovin in poldragih kamnov so postale dostopne širšemu delu populacije. V tridesetih letih so tudi znane filmske igralke začele nositi bižuterijo in ženske po vsem svetu so jih začele posnemati. Do sredine prejšnjega stoletja je bil zelo priljubljen tudi barvan rezbarjen bakelitni nakit iz ene od prvih vrst plastike. Skoraj vse znane modne hiše so začele proizvajati razmeroma poceni ogrlice, zapestnice in uhane, predmete, ki od takrat niso nikoli izginili iz mode. Še pred dobrimi štiridesetimi leti so gospe rade nosile tudi druge okrasne predmete, kot so bile npr. broške na bluzah, poletnih oblekah, na plaščih, klobukih in torbicah. Bile so izdelane tudi iz medenine ali bakra, nekateri izdelki so bili pozlačeni ali posrebreni, za izdelavo so uporabljali tudi školjke in poldrage kamne, za dekoracijo pa pogosto emajl. Na verižicah so nosile obeske in medaljone, ki so bili sestavljeni iz dveh delov – v notranjosti je bil prostor, v katerem so romantična mlada dekleta skrila portret ljubljene osebe, posušen cvet ali druge spominke.
Zlato pa je vendar nekaj drugega, nekaj dragocenega, obstojnega, trajnega, nekaj, kar ob potrebi lahko prodamo ali nesemo v zastavljalnico, kjer prosimo za posojio. Naše none niso nosile bižuterije, čeprav veliko zlatega nakita niso imele. Največkrat so nosile take vrste okraskov, ki niso imeli ničesar skupnega z modo: tankih verižic s križem ali podobe Marije niso rade izkazovale, nosile so jih skrite ob srcu, včasih so obesek držale med prsti in ga poljubljale – “Mati Božja nas bo varovala, tolažila in stala ob naši strani”. Večkrat so si verižico lahko privoščile, šele ko so se upokojile, njihovi vnuki pa so ob krstu dobili v dar od krstne “nunce” ali “nunca” zlato verižico z angelčkom ali zapestnico. Mame deklicam niso dovolile nositi dragocenega nakita, ker so se bale, da ga izgubijo ali poškodujejo; šele ko so bile dovolj velike, so ga lahko nosile ob nedeljski maši. Doma so si nakit na skrivaj izposojale iz skrinjic mam in non, ob prvem svetem obhajilu pa so dobile broško v obliki začetne črke svojega imena.
Nekoč si ni moglo vsako dekle privoščiti nakupa pravega zlatega izdelka. Deklice so si s srcem, polnim želja, ogledovale izložbe v mestu in sanjale. V velikih trgovinah so buljile v poličke, polne pozlačenih, cenenih drobnarij izvirnih oblik, doma pa so si sanjavo izdelovale zapestnice iz volne, “cvirna” ali plastične vrvice – “škubidu” so jih imenovale. Na poljih so pobirale marjetice in jih vezale v verižice, češnje so nosile na ušesih kot uhane, saj so to vendar težko pričakovan in oboževan sadež, prvi sadež v letu in zato posebej dragocen, tako na ušesih kot v štrudlju.
ČEŠNJEV ŠTRUDELJ
Sestavine:
Za testo: 500 g moke, 1 zavitek suhega kvasa, sol, 2 veliki žlici sladkorja, 1 zavitek vanilje, 60 ml semenskega olja, 1 jajce, približno 250 ml mleka.
Za nadev: 700-800 g češenj, 100 g naribanega kruha, 50 g masla, 150 g sladkorja, vanilja, limonina lupina.
Priprava:
V skledi zmešamo presejano moko, sladkor, vaniljo, sol in suh kvas. Naredimo luknjico ter vanjo vlijemo olje, stolčeno jajce in mleko (po potrebi). Sestavine zmešamo v gladko testo, ki ga razdelimo na dva ali tri dele in pustimo vzhajati vsaj eno uro. Na maslu prepražimo kruh in mu dodamo razkoščičene češnje ter ostale sestavine za nadev, nato na pomokani površini razvaljamo testo v obliko pravokotnika. Nadev porazdelimo po testu, ki ga nato zvijemo v zvitek in ga položimo na pekač, obložen s pekipapirjem. Pustimo, da zvitki še nekaj časa vzhajajo, nato jih premažemo z rumenjakom in mlekom, prebodemo z zobotrebcem in pečemo 40-45 minut na 175-180 stopinj Celzija.
