Stare jedi v novih loncih (85)
Čevljarstvo je ena od najstarejših obrti, ki žal izumira. Nekaj čevljarskih delavnic se je ohranilo vse do danes, v njih obrtniki čevlje pretežno popravljajo, izdelujejo pa jih ne več. Govorimo o enem najbolj skromnih in obenem najbolj častnih poklicev, ki je v preteklosti bil prepotreben za zadovoljevanje življenjskih potreb družin ter je obenem izpolnjeval pomembno socialno in ekonomsko funkcijo. Za čevljarja je bila potrebna splošna spretnost rok in prstov, saj je pri delu moral biti natančen, vesten, urejen, ustvarjalen in prilagodljiv zahtevam strank. V čevljarski delavnici je “šušter”, tako tudi pravimo čevljarju, veliko časa posvečal izdelovanju in popravljanju čevljev ter prodaji le-teh.
V daljni preteklosti se čevljarji niso posvečali izdelovanju levih in desnih čevljev: izdelovali so po dva enaka, lastnik pa ju je moral nositi, “uhoditi”. Pričevanja o čevljarjih na naših tleh segajo že v 15. stoletje, ta obrt pa se je razvila še posebno v drugi polovici 19. stoletja. Mojstri so znali izdelati za vsakogar čevlje po meri, in ker so s časom ti postali tudi sredstvo za izkazovanje lastnega bogastva, so najbogatejše družine izdelavo dragocene obutve zaupale najboljšim obrtnikom. Kmetom in preprostim ljudem so zadostovali leseni cokli, “kluoci”, ki so med hojo zelo ropotali – “V coklah ne hodi zajce lovit! ”, so pravili stari ljudje. Pod “kluoce” so šušterji z žeblji včasih pritrdili tudi kos stare gume – “mantlja”. Čevlji so bili zelo dragi, saj so bile zelo drage tudi surovine, iz katerih so jih izdelovali, zato so jih čevljarji večkrat popravili, dokler niso bili tako izrabljeni, da ni bilo več kaj popravljati! Navadni ljudje so imeli samo en par čevljev, katerih podplat in peto je čevljar utrjeval z žebljički – lepil nekoč niso uporabljali. Ti čevlji so bili bolj trpežni in so jih ljudje nosili dalj časa, cenili so jih in z njimi primerno ravnali. Da bi jih “šparali”, so jih nosili z vezalkami pritrjene na ramenih, obuli so si jih šele, ko so prišli v cerkev, v mesto ali za kako drugo pomembno priložnost.
Dandanes se marsikomu zdi nesmiselno, da mora obrtnik zapravljati svoj čas za popravilo podplatov starih čevljev. Z današnjimi tehnološkimi sredstvi v tovarnah s stroji režejo, šivajo in sestavljajo naša obuvala, v preteklosti pa so vse to opravljali ročno: “šušterji” so obvladali postopek izdelave od izbire materiala, obdelave in do sestavljanja delov skupaj v celoto. Čevlje so izdelovali po naročilu tako, da so najprej narisali kroj, s katerim so lahko natančno izrezali tak kos usnja, kot so ga potrebovali. Za oblikovanje velikosti čevlja so si pomagali z različnimi lesenimi modeli, imenovanimi “kopita”. Ko je bil model izbran in pripravljen, so s posebnim nožem izrezali obliko iz usnja, material šivali, lepili in pritrjevali s “klinčki”, pri tem pa so se posluževali čevljarskega kladiva. Ves material so si čevljarji priskrbeli sami: uporabljali so predvsem svinjsko kožo in tudi kopita, različnih velikosti in oblik, so naredili sami, svoje izdleke pa so potem prodajali domačinom ali na sejmih, ki so bili tudi zelo oddaljeni. Prevažali so jih v košarah, na vozičkih s konjsko vprego, kasneje na kolesih.
V Sovodnjah se je v preteklosti ukvarjalo s čevljarstvom več mož. Vaški “šušterji” so popravljali čevlje domačinom in drugim. V Škrljah so še danes “Šušterjevi”, družina, ki je dobila tak vzdevek po poklicu, ki ga je že pred prvo svetovno vojno opravljal hišni gospodar. Vsaka vas je imela svojega čevljarja – v naši bližini slovi Miren po stoletni usnjarski in čevljarski tradiciji, pa tudi po eni prvih čevljarskih zadrug pri nas in v Avstro-ogrski monarhiji. Tudi na Ustju, rojstni vasi moje mame, so imeli vaškega “šušterja”. Bil je prijazen možakar, ki je v otroških letih prebolel poliomelitis in zaradi tega ohromel. Poročil se je z gospo Štefko, zato so njuno hišo domačini imenovali “pr Štjefkevih”. Nona mu je večkrat nosila čevlje v popravilo. Nekega dne so ji sorodniki iz Amerike poslali paket. V njem so bili star plašč in skoraj nov par čevljev. Mama se jih še zelo dobro spominja; bili so dvobarvni, svetlorjavi in čokoladne barve, imeli so enajst centimetrov visoko petko, na sprednji strani so bili zaokroženi in so imeli ozek pasek v višini gležnja. Usnje je bilo zelo lepo okrašeno z manjšim luknjičastim vzorcem. Nona si jih ni mogla obuti, ker je imela težave z nožnimi palci, starejši hčerki so bili preveliki, moja mama pa je bila za take petke premlada, tako jih je nona skrbno hranila v omari – “hranila jih je, kot da bi bili svetinja”, pravi mama.
Mama je zrasla in nono je večkrat prosila, naj ji čevlje posodi, a zaman; čevlji so v temni omari potrpežljivo čakali na najprimernejšo priložnost, ob kateri bi lahko ponovno zagledali luč. Končno pa je le prišel “ta pravi dan”. Mama je obiskovala vzgojiteljsko šolo v Idriji in pred njenim maturantskim plesom je nona nesla čevlje k Štjefkevemu “šušterju”, da jih je dobro prečistil in namazal, ter jih poslala hčerki v Idrijo. Mami so se rjavi čeveljčki neizbrisno vtisnili v spomin, tako kot maturantski ples, šolski izlet po nekdanji Jugoslaviji, trde idrijske zime in kosila, ki jih je jedla v šolski menzi. Spominja se enolončnic, jot, preprostih pogač in tople ocvirkovce, ki je bila na menuju tudi na dan maturantskega plesa.
OCVIRKOVCA
Sestavine:
500 g moke, 25 g kvasa, 150 ml mleka, 50 g prašičje masti ali 50 ml olja, 2 žlički sladkorja, 1 jajce, šopek drobnjaka, 2 žlički soli, 200 g ocvirkov.
Priprava:
V posodo stresemo moko, dodamo ji jajce, toplo mleko in sol. Kvas raztopimo v žlici mlačnega mleka, ki smo mu dodali sladkor, nato ga dodamo moki. Damo še mast in gnetemo v testo, ki ga nato pustimo vzhajati vsaj uro in pol. Ko podvoji velikost, testo razvaljamo na centimeter debelo, premažemo z mastjo ali raztopljenim maslom. Po testu potresemo mlačne ocvirke in na drobno sesekljan drobnjak, nato ga zvijemo v rolado in zrežemo na 4 cm debele šnite. Pustimo, da še pol ure vzhaja, nato ocvirkovco premažemo z jajcem in pečemo približno 30 minut na 180 stopinj Celzija.
