Stanko Sivec Skozi ogenj
Pred časom se je znašla na knjižnih policah avtobiografska knjiga duhovnika Stanka Sivca Skozi ogenj, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba (2016), s spremnim besedilom dr. Miroslave Cencič. Avtor se je rodil 19. 3. 1926 v zaselku Golobi pri Livku kot peti izmed šestih otrok v globoko verni in narodnozavedni družini, kar je tudi pripomoglo, da je kmalu postal tarča režimskega zobatega kolesja. Spadal je v nesrečno generacijo, ki je v obdobju nekaj desetletij najprej doživela v otroštvu nasilje fašizma in kmalu zatem še nič manj surovo pest komunizma. Bogoslovni študij je začel v Sedejevem malem semenišču v Gorici in ga končal na Teološki fakulteti v Ljubljani. Ob prijetnih spominih na otroštvo osvetljuje knjiga predvsem avtorjevo kalvarijo, ko je moral v povojnem obdobju trikrat zaporedoma prekiniti študij in prebiti več let v zaporih in na prisilnem delu zaradi lažnih obtožb o gospodarski, politični in vojaški špijonaži. Vse to nasilje pa mu je bilo storjeno zgolj z namenom, da bi ga odvrnili od duhovniškega poklica. Vrhovno sodišče je leta 1996 sicer razveljavilo sodbe, vendar avtor knjige ter drugi obsojeni duhovniki so morali prestati svoj pekel in svoje gorje v uničujočem kolesju režimskih zaporov in gulagov. To je krutosti, “ki so ga spremljale vse življenje in so kot nočna mora še desetletja potem motile njegovo spanje”.
Srhljivo delujejo opisi razmer v zaporih, zlasti v samicah, ko je npr. paznik ponoči vsake pol ure prižgal luč in pogledal skozi kukalo v vratih, “da je jetnika na novo in na novo streslo”. Tudi zasliševali so ga mesece in mesece samo ponoči od triindvajsete ure do ene po polnoči. Nekatere jetnike so samice zlomile in so obupno klicali na pomoč, tako da je to tudi ostale arestante v celicah “presunilo in pretreslo do kosti”. Za Sivca v samici “je bila kazen čiščenja stranišč pravo razkošje”, da je le nekaj časa preživel izven celice v družbi kakega človeka. Tudi opisi komunističnih gulagov so pretresljivi. Taborišče sužnjev, ki so gradili Litostroj (1949-1950), je bilo npr. obdano z visoko bodečo žico in razglednimi stolpi, v katerih so noč in dan s puškomitraljezi bdeli, da bi se kdo ne približal ali pa da bi mu ne uspelo pobegniti. Poseben status med arestanti so imeli intelektualci, še posebej duhovniki in bogoslovci kot najbolj privlačna in izpostavljena tarča. Na čelu njihovih delovnih čet je bil navadno kak kriminalec, ki je svoje podrejene še posebej mrcvaril, da se je prikupil tistim od zgoraj. Tam je avtor “s sotrpini zaprtih ust, sklonjenih pogledov, z mislimi zazrtimi v prihodnost” doživljal “svojo zasužnjeno mladost, svojo poteptano človečnost, uničeno prihodnost …, vržen na slepi tir z vprašanji brez odgovora, problemi brez rešitve in potmi brez izhoda”. V rokah rabljev, “ki so te držali do grla v vodi, da si se potapljal, a se nisi potopil, da si se davil, a se nisi zadavil, da si umiral, a nisi umrl”. Obdan z Udbo in njenimi denuncianti, ki so te naskakovali noč in dan in se posluževali vsakršnih peklensko premetenih prijemov, da bi te zlomili. V svojem sumničenju so šli tako daleč, da so npr. ob gradnji policijskega šolskega zavoda v Tacnu, pri čemer je avtor knjige tudi sodeloval, na skrivaj ozvočili vse sobe kadetov, da bi tako lahko prisluškovali “tudi najbolj zanesljivim med zanesljivimi”. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Milan Gregorič
Avtobiografska izpovedPreberi tudi
