Springsteenov rock je razvnel publiko
Prireditveni prostor je bil nabito poln: tridesettisoč ljudi je čakalo, kdaj se bo The boss prikazal na petdeset metrov širokem odru. Že pred 21. uro so se roke fanov dvigale k nebu in živi val “ola” je zaplesal med množico. Ob 21.20 so luči ugasnile, zadonela je uvodna Morriconijeva Nekoč je bilo v Ameriki in na oder je končno, s svojo kitaro na hrbtu stopil Springsteen, ki je z besedami “Mandi Trieste”! (pozdrav v furlanščini se je naučil leta 2009 na svojem koncertu v Vidmu; nihče ga ni obvestil, da med Tržačani in Furlani ni najlepšega odnosa! Zaradi tega so se med publiko zaslišali tudi žvižgi) in “Dobroveće Croatia”! pozdravil večjezično množico.
63-letni rocker je ob spremljavi E-street banda začel koncert s pesmijo Badlands, sledili sta ji No surrender, We take care of our own (iz letošnjega albuma Wrecking ball) in Death to my hometown. Vzdušje je bilo nepopisno: po 40 letih koncertov in svetovnih uspehov je The boss še vedno legenda, čista energija, pristnost in življenjskost, ki navdušijo vsakogar. Človeški je, ima prisrčen odnos z gledalci, saj rad dopušča, da se ga njegovi oboževalci dotikajo, ne potrebuje varstvenikov, rokuje se in objema svoje fane, čutiti je, da jim je hvaležen. Tudi v svojih pesmih je občutljiv: govori o življenju in upanju preprostega človeka – predstavnika tiste “working class”, iz katere sam izhaja, o socialnih problemih, ki v današnjem kriznem času združujejo vse narode; istočasno zna biti politično zavzet, pa tudi nostalgičen in romantičen. Vse to vžge v množici čisto rock energijo!
Med pesmijo My city of ruins je The boss predstavil E-street band, ki je sestavljen iz sedemnajstih članov in njegovi glavni glasbeniki so: kitarista Steve Van Zandt (poznan je tudi kot igralec v televizijski nadaljevanki Soprano’s) in Nils Lofgren, bobnar Max Weinberg, basist Garry Tallent in pianist Roy Bittan. Novejša člana skupine sta violinistka in pevka Scoozie Tyrrell in klaviaturist Charlie Giordano. Letošnja turneja je prva brez zgodovinskega saksofonista Clarenca Clemmonsa – Big mana, ki je umrl lani in ga sedaj nadomešča njegov nečak Jake. Bruce se je med koncertom večkrat spomnil na Clarenca: tako v okorni italijanščini kot v angleščini je zakričal v nebo: “Are we missing anybody? Manca qualcuno? Li posso sentire nelle vostre voci”!!! Tudi Patti Scialfe, Springsteenove žene, ki poje in igra s skupino, ni bilo, a The boss je sporočil, da od doma lepo pozdravlja tržaško publiko.
Pred pesmijo Jack of all trades se je Springsteen spomnil na težave ameriških državljanov in na trde čase, ki jih doživljamo v Italiji, še posebno na območjih, kjer je bil potres. Sledile so Spirit in the night, Youngstown z duetom kitar Springsteena in Lofgrena, Murder incorporated in Johnny 99, med katero se je celotna E-street band (seveda razen bobnarja) pridružila The bossu, ki je šel med ljudi. V določenem trenutku je Springsteen dvignil na oder dečka, mu prepustil mikrofon in fantek je zapel refren pesmi Waiting in a sunny day. Ta enkratni dogodek bo za fantiča gotovo nepozaben, še posebno, ker ga je Bruce “dirigiral” z njegovim čevljem v roki!!!
Koncert je trajal tri ure in dvajset minut; pavz ni bilo. Springsteen in glasbeniki so zaigrali med drugimi tudi slavne The River, katere začetne note je Bruce zaigral na orglice, Because the night, ki jo je leta 1978 napisal za kolegico Patti Smith, The rising in We are alive. Po rednem delu koncerta se je začel dolgi dodatek s pesmimi Born in the USA, Born to run, Bobby Jean, Hungry heart in Seven night to rock. Med pesmijo Dancing in the dark je Springsteen, kot je že v tradiciji, na oder povabil dekleta, s katerimi so lepo zaplesali on in drugi člani banda. S skladbo Tenth Avenue Freeze Out se je koncert končal: The boss je trikrat rekel publiki, da jo ljubi, in je zadnji zapustil oder.
Že v tednu pred koncertom, ki ga je organizirala družba Azalea Promotion v sodelovanju z deželo FJk, je Trst doživel velik naval fanov ameriškega rockerja iz drugih krajev Italije, iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije (na stadionu je bilo med občinstvom približno 15.000 tujcev). Kljub raznolikosti publike ni bilo nemirov: Springsteenov rock združuje ljudi različnih narodnosti, tako kot se v njem prepletajo značilnosti country, jazz in soul glasbe. V pesmih izpoveduje domotožje po rojstnem kraju in domu, pripoveduje o privlačnosti, ki jo imajo življenje “on the road”, nove izkušnje in še nepoznan svet, govori o dvomih, ki jih ima vsak človek, ko mora izbirati med varno, poznano in nepoznano življenjsko potjo.
Katja Ferletič
