Spomini: prvi obisk škofa pri sv. Florijanu v Banih
Nepozabno ostaja v spominu praznik Marijinega spočetja 8. decembra 1977 in umestitev na čelo tržaške škofije prvega škofa, ki je prestopil prag cerkvice sv. Florijana v Banih. To je bil priljubljeni škof Bellomi, ki je svojo življenjsko pot sklenil pred 28 leti 23. avgusta 1996.
Po odpovedi nadškofa Santina, ki je vodil tržaško škofijo od leta 1938 do 1975, je papež Pavel VI. dodelil začasno vodenje škofije goriškemu nadškofu Petru Cocolinu (28. 6. 1975 – 8. 12. 1977). Med tem časom je potekalo iskanje novega škofa, ki se je uresničilo z imenovanjem duhovnega asistenta visokošolcev katoliške univerze v Milanu (Sacro Cuore) 17. oktobra, ko je papež Pavel VI. imenoval za tržaškega škofa Lovrenca Bellomija, ki je prihajal iz Verone.
Odraščal je ob očetu Iginu, po poklicu tramvajarju, in materi Mariji Caliari. Vse šole je opravil v Veroni. V mašnika je bil posvečen 8. julija 1951. Najprej je bil kaplan v Peschieri del Garda (1951–1953), nato v župniji Brezmadežnega srca v Veroni (1953–1962). Sledilo je obdobje, ko je opravljal tajniško nalogo pri nadškofu Andreju Pangraziu najprej v Veroni, nato v Livornu in končno v Gorici. Verjetno je prav v Gorici spoznal zapletene odnose in težave tega dvojezičnega območja, ki ga je privedlo pozneje do učenja slovenskega jezika.
V škofa ga je posvetil v stolni cerkvi v Veroni tamkajšnji škof Giuseppe Carraro v nedeljo, 27. novembra. Te posvetitve se je udeležilo nad tisoč Tržačanov. Med njimi so na njegovo željo sodelovali tudi Slovenci iz Trsta – zastopstvo slovenskih duhovnikov in cerkveni pevski zbor iz Rojana, ki je pri maši zapel več slovenskih nabožnih pesmi, med njimi tudi Tomčevo Novo zapoved in Mavovo O kam, Gospod?, ki sta bili natisnjeni tudi v priložnostni obredni knjižici skupaj z italijanskim prevodom. Pri darovanju sta novemu škofu izročila Ana Batagelj škedenjski kruh in Otavij Piščanc sodček vina. Svoj pozdrav je škof Bellomi zaključil v slovenščini: “Hvala vsem in nasvidenje v kratkem, za vedno.”
Novi škof si je za škofovsko geslo izbral besede: “Pravični živi iz vere.” Ob slovesu od tržaške škofije je dotedanji začasni upravitelj nadškof Cocolin pri maši 3. novembra, ob praznovanju sv. Justa, pri homiliji prebral prvo poslanico novega škofa. V njej med drugim pravi: “Obnovimo skupaj vero v božjo Cerkev na Tržaškem, občudujmo in uživajmo brezštevilne božje darove. Z ubogljivo zvestobo se jim odprimo in sprejmimo … Opirajoč se na podobo Dobrega pastirja, si vaš novi škof prizadeva doseči en sam cilj: služiti vam do kraja, živeti za vas brez pridržkov, iskati vašo srečo bolj kot lastno življenje. Zato obljubljam, da bom posebej ljubil najmanjše in revne, tiste, ki trpijo in jokajo, tiste, ki posebej potrebujejo prijateljske besede, dejanja dobrote ter opore v osamljenosti in obupu …”
“Vsakdo, ki ga bom srečal, bo zame moj bližnji in ga bom ljubil ne glede na starost, družbeno pripadnost, jezik ali raso.” Novi škof poziva vse k delu za “civilizacijo ljubezni” (Družina, 4. 12., in Katoliški glas, 1. 12. in 15. 12.). Nadškof Cocolin je po branju te poslanice dodal še poslovilne besede zahvale sodelavcem. Zaželel je, da bi tržaški verniki iskali resnično bratstvo v Kristusu, čeprav so različni po etični pripadnosti, kulturi in družbenem položaju. Novi škof Lovrenc Bellomi se je naučil slovenščine, želel je izboljšanja odnosov med jezikovno in kulturno različnima skupnostma v škofiji.
Pri mašnih daritvah med slovenskimi verniki je vedno uporabljal slovenski jezik. Ta njegova prizadevanja pa je obremenjevala preteklost, ki je pustila globoke sledi, ki so oteževale njegovo delo v tej smeri. Če se ozremo nazaj v tisti čas, zasledimo nekatere neprijetne trenutke, eden teh je bil, ko je moral opensko župnijo zapustiti gospod Viljem Žerjal. To mu je dodatno grenilo življenje in oteževalo njegovo delo v škofiji, ki je temeljilo na smeri “civilizacije ljubezni” in ne sovraštva.
Lovrenc Bellomi je bil prvi škof, ki je prestopil prag cerkve sv. Florijana, to je bilo ob pastoralnem obisku župnije pred 40 leti 19. februarja 1984. Drugič je tja prišel ob vizitaciji openske župnije 21. junija 1988 in zadnjič, ko je bil že resno bolan, 9. aprila 1995, ob zaključku vizitacije v župniji (+ 23. 8. 1996). Kot da bi se želel še zadnjič posloviti od nas z daritvijo sv. maše v Banih pri sv. Florijanu. Njegovi obiski so bili tudi trenutki družabnosti in srečevanj z vaščani v sproščenem prijateljskem vzdušju v društvenih prostorih, kjer je odmevala slovenska pesem, ki je polepšala ta srečanja.
