Spomini, ki ne smejo utihniti

Francesca Sibilla je v knjigi Spomni se name – Ricordati di me zbrala spomine petih žensk in jim dala glas v skupni pripovedi obmejnega prostora

Kako ohraniti spomin na ljudi, katerih življenje je za desetletja zaznamovala meja? Kako zapisati zgodbe, ki so jih dolgo nosili le v sebi, da bi jih lahko razumeli tudi tisti, ki bodeče žice niso nikoli poznali? Na ta vprašanja poskuša odgovoriti knjiga Spomni se name – Ricordati di me, ki jo je v četrtek, 2. julija, v Kulturnem centru Lojze Bratuž predstavila goriška avtorica Francesca Sibilla. Z njo se je pogovarjal Andrea Bellavite, večer pa ni bil le predstavitev nove knjige, temveč predvsem priložnost za razmislek o pomenu zgodovinskega spomina, o življenju ob meji in o odgovornosti, da se zgodbe prejšnjih generacij ohranijo tudi za prihodnost.

Gre za pripoved, ki zgodovino obmejnega prostora osvetljuje skozi intimno, človeško perspektivo, daleč od zgolj političnih in diplomatskih razlag. V ospredju niso le dogodki, ki so po drugi svetovni vojni preoblikovali evropski zemljevid, temveč predvsem ljudje in njihove usode, spomini in vsakdanje življenje, ki ga velike zgodovinske prelomnice pogosto zasenčijo. “Ta knjiga nas popelje v srce naše zemlje, ki je lepa zato, ker jo zaznamujejo raznolikost kultur in različni pristopi k individualnemu in skupnemu življenju. Do današnje podobe je ta prostor prišel skozi dramatične dogodke prve polovice 20. stoletja,” je uvodno razložil Bellavite. Novo delo Francesce Sibilla, ki ga je izdala založba Albatros, temelji na poslušanju drugih, ne gre za zgodovinsko študijo, temveč za zbirko osebnih spominov. Od prvih zamisli do izida knjige, ki vsebuje pet ženskih zgodb, sta minili skoraj dve leti. V tem času je avtorica večkrat obiskala sogovornice na njihovih domovih in prisluhnila njihovim zgodbam. Sledilo je natančno preverjanje zapisanega, šele skozi številna srečanja in pogovore pa so pripovedi dobile končno pisno obliko.

Kot je avtorica večkrat poudarila na predstavitvi, v ospredje postavlja predvsem ženske glasove – glasove tistih, ki so skozi desetletja nosile breme vsakdanjega življenja, čakanja, odrekanj in neštetih preizkušenj. Čeprav so ostale zunaj velikih zgodovinskih pripovedi, so prav one s svojo vztrajnostjo in tihim pogumom soustvarjale zgodovino prostora. “Odločila sem se, da bom intervjuvala ženske, saj sem želela pripovedi o krutosti zgodovine tistega časa dati nekoliko več nežnosti,” je razložila avtorica.

Življenjske zgodbe intervjuvanih žensk z optimističnim pogledom v prihodnost, a vseeno z različnimi odtenki razkrivajo čustva in spomine, predvsem pa podobo obmejnega sveta, kjer so se kljub različnim jezikom, kulturam in pripadnostim vezi med ljudmi ohranjale tudi v najtežjih časih. Vsaka zgodba je drugačna, vse pa govorijo o istem: o življenju, ki ga je določala meja. V ospredju niso politični dogodki ali datumi, ampak vsakdanje življenje. To so zgodbe otrok, ki so odraščali z zavestjo, da so sorodniki le nekaj sto metrov stran, vendar nedosegljivi. Zgodbe mater, ki so čakale na dovoljenja za prehod meje, in ljudi, ki so se morali naučiti živeti z občutkom, da jih je zgodovina razdelila na dva dela. “Zgodovinski elementi služijo temu, da postavijo intervjuje v kontekst, vendar sem želela pripovedovati o tem, kaj je meja, kaj je obstajalo pred mejo in kako so ljudje mejo doživljali. Predvsem pa sem želela sporočiti, da je meje – naj bodo fizične, miselne ali čustvene – vedno mogoče preseči,” je dejala Francesca Sibilla, ki je med pričevanja vpletla tudi lastna razmišljanja, saj je kot Goričanka tudi sama odraščala v prostoru, kjer meja nikoli ni bila zgolj črta na zemljevidu.

Danes, ko lahko mejo prečkamo brez ustavljanja in ko sodelovanje med Gorico in Novo Gorico postaja nekaj samoumevnega, se zdi pogled nazaj še toliko pomembnejši. Naslov knjige, zapisan v slovenščini in italijanščini, nosi njeno osrednje sporočilo. Spomni se name – Ricordati di me je povabilo, naj ne pozabimo zgodb ljudi, ki so živeli ob meji, še preden je ta postala prostor srečevanja in simbol dveh povezanih mest. Hkrati je tudi opomin, da se za velikimi zgodovinskimi prelomnicami skrivajo osebne usode, ki jih prepogosto preslišimo, čeprav prav te razkrivajo najbolj človeški obraz preteklosti.