Šola, delo, tržišče
Sedanje okolje namreč, prepojeno z množenjem informacijskih kanalov, ki jih prvenstveno spodbujata spletni svet in splošneje globalizacija, ponuja mladim težko uskladljivo informativno paleto. Prav zato bo potrebno v najkrajšem času predrugačiti razmerje med gospodarskim (in delovnim) svetom in znanstveno akademskim okoljem, z njima pa bo morala šola uresničiti funkcionalno strategijo z namenom, da mlade usposobi za izzive nove jutrišnje delovne danosti.
Tako je pred časom na srečanju v Trstu v sklopu manifestacije Next dejal minister za šolstvo Profumo. Poudaril je, da v italijanski šoli vlada dokajšnja zmešnjava, v njej je občutiti pomanjkanje neke jasne upravne strategije, pretrgana je vez med njo in izostreno razvojno strategijo države. Njegov slovenski kolega Žiga Turk je na isti lokaciji prav tako trdil, da je razmerje med gospodarskim in šolskim svetom prekrhko, v prihodnje pa bo potrebno nadomeščati izgubljena delovna mesta (kot posledica inkrementalne inovacije in njene racionalizacijske logike) z novimi službenimi profili.
Ministra vlad sosednjih držav sta med svojim izvajanjem dejansko nakazovala prihodnjo vzgojno politiko na univerzitetni in višješolski ravni. Strinjamo se, da se morajo mladi že v šolskih letih soočiti z izzivi prihodnosti in da se v določeni meri morajo hkrati že takrat postaviti ob bok gospodarsko tržnim in delavskim zahtevam, od katerih bo odvisno njihovo življenje. Razmisliti pa je treba o pravšnjem razmerju med usklajevanjem uvajanja študentov v prihodnost in prekomernim vplivom, ki ga finančni vzvodi sedanje družbe preko političnih in upravnih kanalov imajo v razvojni fazi zlasti višješolskega študenta.
Naloga državnikov in politikov (ne glede ali so to tehniki ali pa predstavniki različnih političnih opcij) v obdobju pomanjkanja strategij, ki bi vodile stran oziroma drugam kot zgolj v gospodarsko in tržno logiko zahodnega kova, je ravno vzporejanje državne – in v tem primeru šolske strukture – v smer globalizacijskih zahtev. Ravno to okolje namreč in njegove dinamike (zlasti iskanje konkurenčnosti za vsako ceno) prispeva k oblikovanju državne šolske politike in vanjo vnaša tako etično podstat, na kateri bodo prihodnje generacije osnovale svoje sprejetje in spoštovanje pravil ene same družbene in gospodarske ureditve. Z njenimi prednostmi in mnogimi pomanjkljivostmi, kot že vrsto let žal opazujemo.
Najbrž je pošteno ravnovesje potrebno iskati v preprostem dejstvu, da bi morala šola učiti, kaj sta kapitalizem in tržno gospodarstvo, ne pa obratno: šolsko okolje mora še naprej ostati prostor, kjer se na podlagi neke nevtralne (kar preprosto ne pomeni ravnodušne) učne podlage in strukturne gotovosti učijo mladi kovanja pravičnejše jutrišnje družbe.
