So res pokrajine odveč?
To je na primer zapisano v italijanski ustavi, v 2. odstavku 1. člena in v ustavi Republike Slovenije v 3. členu. Najbolj neposreden način izvajanja te pravice so volitve, na katerih državljani izberejo predstavnike v državnih, deželnih in krajevnih organih javne uprave. Državljani in državljanke določajo o tem, kakšna bo uprava bolj ali manj velikega območja. In čim bolj je ta prostor omejen oziroma zaobjema krajevno raven, tem bolj je ta demokratični temelj pomemben, da so odločitve o razvojnih in upravnih smernicah izraz volje tistega prebivalstva, ki tam živi. Zaradi tega je postopoma vedno večji osip volivcev zelo skrb vzbujajoče dejstvo, kot je prav tako zaskrbljujoče, če se pravica za izbiro izvoljenih predstavnikov, predvsem na krajevni ravni, seli iz rok državljanov oziroma občanov v roke že izvoljenih upraviteljev, kar bi se lahko zgodilo s potrditvijo osnutka deželnega zakona za reformo volilnega sistema za pokrajine v deželi FJK. Tega je deželna vlada 2. januarja letos vložila v razpravo v Deželni svet. Potrditev tega deželnega zakona bi predstavljala tudi prvi korak na poti proti ukinitvi vseh štirih pokrajin naše dežele.
Tema o ukinjanju pokrajin ni nič posebno novega. Večkrat je bil govor o tem, a vse do danes je šlo bolj za politično razpravo brez konkretnih posledic. V tistih redkih primerih, v katerih so poskušali kaj udejanjiti, pa je nastala še večja zmeda in potrata. Drugi vidik je, da predstavlja ukinitev pokrajin zapleten ustavni postopek, kar zadeva tudi našo deželo, ki uživa statutarno avtonomijo.
Predlog o reformi štirih pokrajin v naši deželi predvideva za zdaj ukinitev neposrednih volitev. Pokrajinske svete bi izvolila skupščina županov in občinskih svetnikov. Pokrajinski sveti bi nato iz svoje sredine izvolili predsednika in odbornike. Pri tem nastaja velik problem o porazdelitvi pokrajinskih pristojnosti med deželo in občinami, kot tudi vprašanje zaposlenih v pokrajinski javni upravi. Pomislimo samo, v kakšnem stanju so se znašle gorske skupnosti, ko so jih postavili pod komisarsko upravo, zato da bi jih ukinili, in na koncu se ni zgodilo nič.
Glavno vprašanje, ki ostaja na žalost precej v ozadju, je ošibitev teritroija iz upravnega vidika, saj do sedaj ni jasno kje in kdo bo odločal, ko bodo pokrajine zdrsnile na drugorazredni nivo oziroma ko bodo ukinjene. Še posebno je to vprašanje pomembno za Slovence v FJK, ki imamo v pokrajinskih organih visoko zastopstvo. To pa pomeni, da imamo potencialno pomembne možnosti vpliva na politično-upravne odločitve, ki se tičejo našega narodnostnega ozemlja, kjer živimo. In mnenja o nepotrebnosti pokrajin, kakor smo jih primorani brati s strani nekaterih “slovenskih politikov” predstavljajo veliko razočaranje.
Pokrajine potrebujemo, da lahko imamo pri upravljanju našega teritorija bistveno vlogo, kot občani in kot Slovenci. Katerakoli reforma, ki se od tega koncepta oddaljuje ne koristi poslanstvu politike in ne pripomore, da bi se ji ljudje spet približali.
