Skrivnosti minoritskega samostana Olimje
Skozi vse leto gosti na tisoče turistov, ki spoštljivo stopajo na ta samotna tla, kot bi se bali prebuditi prelepo, neokrnjeno tišino. Marsikateri stopijo na kosilo do Jelenovega grebena, številni se oblizujejo v bližnji čokoladnici, prav vsi pa se ustavijo v minoritskem samostanu, enem najzanimivejših pri nas. O njegovih očarljivostih nam je velikodušno pripovedoval pater Ernest Benko.
Zgodba olimskega samostana je dolga in razvejena. Bi jo lahko na kratko opisali v glavnih obrisih?
Olimje se kot naselbina prvič omenja leta 1208. Že v 11. stoletju je v Olimju stal manjši dvorec, ki je bil zgrajen okrog leta 1015 in je pripadal Pilsteinskim grofom. Lastnica gradu je bila tudi sv. Ema iz Pilštanja, bolj poznana kot sv. Hema Krška. Grad je v zgodovini menjal več lastnikov. Leta 1550 je grajsko poslopje uredil v renesančnem slogu grof Tattenbach in ga zavaroval pred turškimi napadi z obrambnim vodnim jarkom. Leta 1658 ga je kupil zagrebški protonotar baron Ivan Zakmardy, ki ga je leta 1663 s posebno listino podaril pavlinskim menihom, ki so prišli v Olimje iz Lepoglave na Hrvaškem. Pavlinci so grad spremenili v samostan in v letih 1665 do 1675 na zahodni strani zgradili čudovito baročno cerkev. Glavni oltar je eden največjih in najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji. Posvečen je Mariji Vnebovzeti.
Po svojem prihodu so menihi preuredili spodnjo sobo zahodnega grajskega stolpa v lekarno. Po tradiciji je to tretja najstarejša ohranjena redovniška lekarna v Evropi, takoj za Parizom in Dubrovnikom. Žal se oprema ni ohranila, ostale so le Lerchingerjeve freske iz leta 1780. Freske so čudovit spomenik zdravilnim zeliščem in Božji slavi. Na freskah so v smislu človeške zgodovine odrešenja predstavljeni različni svetopisemski dogodki in osebe, s posebnim poudarkom na sadežih in rastlinah, ki so jih uporabljali v zdravilne namene.
V času Jožefa II. so morali pavlinci v letu 1782 zapustiti Olimje. Leta 1785 je bila ustanovljena župnija, nekdanji samostan pa je leta 1805 kupil grof Attems, ki ga zaradi visokih davkov ni mogel vzdrževati.
V času župnikovanja Jakoba Prašnikarja v Olimju je 26. septembra 1824 v cerkvi Marije Vnebovzete imel svojo novo mašo blaženi Anton Martin Slomšek, ki se je pogosto zadrževal v olimskem samostanu.
Ob koncu vojne so lastnika, grofa Attemsa, ženo in starejšega sina nasilno umorili, grad pa podržavili. Potres ga je leta 1974 močno poškodoval, vendar je bil s pomočjo države, občine, župljanov in prizadevnih duhovnikov temeljito obnovljen.
Od leta 1990 Marijino svetišče in župnijo oskrbujemo manjši bratje sv. Frančiška Asiškega – minoriti, ki smo 15. avgusta 1999, po 217 letih, ponovno oživili samostan. Skrbimo za olimsko župnijo ter romarje in turiste.
Koliko patrov živi danes v njem in kakšne so vaše redovniške dolžnosti?
Samostan je za današnje razmere, ko skoraj vsi redovi v Evropi čutimo pomanjkanje duhovnih poklicev, kar dobro zaseden. V njem živimo trije patri in en redovni brat. Naše dolžnosti so zelo raznolike. Br. Jože Strojin sprejema obiskovalce naše cerkve in samostana. Predstavi jim zgodovino in pomembnost samostanskega objekta in ponudi pripravke iz zdravilnih zelišč. P. Jože Lampret je zadolžen za pastoralo Slovencev v Gradcu na Avstrijskem Štajerskem, zato je odsoten vsako soboto in nedeljo. V Olimju pomaga kjerkoli je potrebno, tako pri vodstvu skupin, pastoralnem delu ali pripravi domačih zdravil. P. Franc Murko in jaz sva vpeta v pastoralno delo, ki ni samo v skrbi za našo olimsko župnijo, ampak tudi za pastoralo turistov in romarjev.
Katere so temeljne vrednote minoritov?
Smo duhovni sinovi sv. Frančiška Asiškega, ki je v vodilo zapisal, da je življenje manjših bratov: “Življenje po evangeliju v pokorščini, uboštvu in čistosti”. To so tudi naše vrednote in ideali.
Proučevanje zelišč v Olimju sega v drugo polovico 17. stoletja, ko so se z zdravilstvom ukvarjali patri pavlinci. Kako danes nadaljujete to tradicijo?
Zdravilstvo vsekakor ni naša primarna dejavnost. Na neki način so nas v to dejavnosti usmerili turisti, ki so ob obisku pavlinske stare lekarne izzivali patre in jih vpraševali, zakaj ne ponudijo nekaj tradicionalnih domačih zdravil, kot so jih pripravljali in uporabljali redovniki pavlinci. Ker vsi starejši patri, ki smo svoje otroštvo preživeli na podeželju, dokaj dobro poznamo mnoge zdravilne rastline, saj so jih uporabljale tudi naše mame in none, ni bilo težko odgovoriti na ta izziv.
Katere učinkovine in zdravilne proizvode pripravljate? Je vaše delo še vedno naravno, “rokodelsko” ali si pomagate tudi s tehnologijo in aparaturami?
Teh pripravkov je kar nekaj. Osredotočili smo se na bolezenske težave, ki se lahko z naravnimi zdravilnimi zelišči uspešno pozdravijo. Pri pravilni uporabi naših izdelkov ne obstaja nobena nevarnost stranskih učinkov. Vse recepte, ki jih uporabljamo, je pregledal priznani farmacevt, ki nadaljuje tradicijo p. Simona Ašiča, mag. Jože Kukman, ki je še vedno naš svetovalec. Zdravila pripravljamo na tradicionalni način, ker drugih možnosti niti nimamo. Tako, kot so jih pripravljali redovniki pavlinci in naše none, jih pripravljamo tudi mi.
Zanima me način življenja v olimskem samostanu. Verjetno vam delo v zeliščnem vrtu in lekarni vzame veliko časa in moči.
Naš dnevni red skorajda ne pozna prostega časa. Vsak dan preživimo okrog 3 ure v cerkvi pri skupni molitvi, češčenju Najsvetejšega, meditaciji in sv. maši. Ostali čas porabimo za izpolnjevanje našega vsakodnevnega poslanstva, ki obsega pastoralno delo, oskrbo turistov, obnovo samostana in treh cerkva. Letos nam jemlje čas še dodatno delo – gradnja romarskega doma, ki bo namenjen predvsem za versko izobraževanje in duhovne vaje. Dela gredo h koncu in upamo, da bomo v začetku julija že izvajali svojo novo, dodatno poslanstvo – vodenje duhovnih vaj. Precej časa nam vzame priprava domačih zdravil, vendar ker smo vsi navdušeni nad uspehi teh pripravkov, si veliko medsebojno pomagamo pri njihovi pripravi. Dnevne dolžnosti sproti načrtujemo, predvsem med obroki in ob večerih, ko imamo več časa za pogovor. V našem samostanu že več let ne gledamo televizije, zato imamo v jeseni in pozimi precej časa tudi za branje in osebno izobraževanje.
Lekarne ne bi bilo brez vrta zdravilnih zelišč, ki se bohoti pred samostanom. Koliko različnih rastlin raste v njem?
Za zeliščni vrt skrbita dve prostovoljki: Dragica in Mira. V njem je mogoče najti okrog 200 zdravilnih zelišč, ki so označene s slovenskim in latinskim imenom, kaj se uporablja v zdravilne namene in za katere bolezni.
Katera zelišča so tista, ki jih najbolj uporabljate, katera najmanj, katere zeliščne vrste pa so najbolj posebne, nenavadne, morda redke?
Uporabljamo predvsem “varna” zdravilna zelišča, torej tista, ki pri pravilni uporabi nimajo nobenih stranskih učinkov. Vsaka rastlina, pa naj je še tako preprosta, je nekaj posebnega. Kar ne raste v našem kraju, se najde drugje … Zelo iskano zdravilo je zmleto seme pegastega badlja, ki je izvrstno zdravilo za žolč in jetra.
Ali sledite kakemu specifično olimskemu, domačemu receptu?
Da, za Patrove kapljice smo sami sestavili recept. Tudi nekaj čajnih mešanic je olimskih.
So olimski redovniki v stoletjih svoje znanje prelili na papir? Ali hranite zbirko olimskih zelišč, morda herbarij, recepte?
Pavlinci v Olimju niso pustili nobenih knjig in zapisov. Takšni zapisi se najdejo po drugih samostanih, ki so preživeli Jožefinske reforme, katerih knjižnice in arhivi niso bili uničeni.
Na hodniku v pritličju našega samostana se nahaja stalna razstava suhih zelišč. Herbarij je pripravila gospa Marija Gaber iz Rožne doline pri Celju, ki se s to dejavnostjo ukvarja ljubiteljsko.
Kaj moramo nujno nabaviti v lekarni, ko vas obiščemo v Olimju?
Patrove kapljice! Potem pa še vse drugo, odvisno, kakšna bolezen vas pesti.
Sam sv. Frančišek Asiški, kateremu sledite, je skrbel za duhovno, a tudi telesno zdravje, kajne?
Srečanje z gobavcem, ki ga je kljub strahu pred okužbo in odvratnemu smradu objel in poljubil, je bilo za Frančiška odločilen trenutek v njegovem duhovnem življenju. Pred smrtjo je zapisal, da mu je v tistem trenutku to, kar mu je bilo prej grenko, postalo sladko. Od takrat naprej je obiskoval naselbino gobavcev in z veliko potrpežljivostjo izmival rane z vodo, v kateri je prej namočil zdravilne rastline. Bolj je skrbel za zdravje drugih kot za lastno.
Jernej Šček