Sklenila so se zanimiva srečanja iz niza Skavtski spomini

Piše: Fotografije:

Opčine / Ob 70-letnici tržaških skavtov

Obujanje lepih spominov, ohranjanje le-teh, a tudi zavesti o tistih časih, ne vedno enostavnih, ko je skavtska organizacija nastajala in se širila tako v domovini kot pri nas in v zdomstvu. To je bil namen zanimive pubude oz. niza srečanj Skavtski spomini v organizaciji tržaških skavtov ob 70-letnici delovanja. V petek, 9. junija, je v Finžgarjevem domu na Opčinah potekalo zadnje srečanje, posvečeno skavtom in skavtinjam, ki so delovali v povojnih begunskih taboriščih, Argentini in Kanadi. Sooblikovali so ga tudi nekateri nekdanji voditelji iz Buenos Airesa in Toronta.

Predavanje je uvedel moderator skavtskih večerov Ivo Jevnikar, ki je naredil zgodovinski okvir in govoril o skupinah, ki so bile dejavne v taboriščih za slovenske begunce v Avstriji in Italiji v letih 1945–47.

Begunska taborišča so nastala prve dni maja leta 1945, ko se je čez 20.000 Slovencev umaknilo na Koroško in 5000 v Italijo. Že v taboriščih so Slovenci pokazali, kako znajo organizirati društveno življenje, saj so imeli šolo, bogoslužje, prirejali so kulturne dogodke, objavljali razne tiskovine in nenazadnje se je oblikovalo tudi skavtsko gibanje, ki so ga britanske oblasti zelo podpirale. Avgusta 1945 je nastala prva slovenska skavtska skupina v Lienzu, malo po tem še v taborišču v Špitalu ob Dravi. Med dogodki, ki so ostali vtisnjeni v spomin takratnih skavtov, je bilo taborjenje pri Belem jezeru. Skavtsko gibanje v taboriščih je trajalo do jeseni 1947. Med projekcijo so organizatorji pokazali tudi nekaj zanimivih slik iz tistega časa. Marijan Trtnik (1912–1974), skavtski voditelj že v Jugoslaviji, je bil med tistimi, ki so se iz italijanskih taborišč preselili v Argentino, tam pa je posvetil veliko časa slovenskemu skavtizmu. Prav o delu Trtnika in Zvezi slovenskih skavtov v Argentini, ki je delovala v letih 1949–75, sta na večeru spregovorila Franci Žnidar, ki je bil član organizacije in pred leti tudi predsednik krovne organizacije Zedinjena Slovenija, ter publicist Gregor Batagelj, ki je predstavil medijske odmeve skavtskega delovanja. Marijan Trtnik je bil po pripovedovanju sicer nekoliko razočaran, da se skavtizem med Slovenci ni tako močno oprijel, zato se je začel ukvarjati tudi z argentinskimi skavti. Ko je umrl, se je tudi slovenski skavtizem v Argentini kmalu končal. Podrobneje je o tem na večeru poročal Žnidar, ki je povedal, kako je bil Trtnik velik sooblikovalec družbenega življenja Slovencev v Argentini in koliko energije je vložil v skavtsko življenje. Poskrbel je tudi za lep drog, na katerem je visel skavtski prapor, ki je bil med drugim na ogled prisotnim v Finžgarjevem domu. Argentina je bila vedno zelo odprta do svojih migrantov, zato so Slovenci uživali ugled in spoštovanje ter so bili vedno dobro sprejeti in tudi skavtsko delovanje je bilo nemoteno. Franci Žnidar in Gregor Batagelj sta tudi obrazložila , zakaj se skavtsko gibanje ni ohranilo več časa. Družbena ponudba je bila namreč prevelika. Med tednom so otroci bili v argentinskih šolah, nedelja je bila posvečena maši in družini, ob sobotah pa so imeli otroci pouk v slovenščini in je zato ostalo le pol dneva za druge dejavnosti. Le takrat so lahko potekala skavtska in druga srečanja. Dodaten problem je bil, da so imeli izvidniki in vodniki drugačne šolske urnike. Vsi ti dejavniki so vplivali na težko ohranjanje in razvijanje skavtizma. Gregor Batagelj sicer ni bil skavt, je pa preštudiral medijsko odmevnost skavtskega delovanja v Argentini. Tudi on je s prisotnimi delil zanimive spomine iz otroških let in povedal, kako je spoznal skavtsko delovanje. Oče je bil urednik tednika Svobodna Slovenija in prav v tem tedniku je ohranjenih veliko skavtskih spominov, je dejal in poudaril pomen tiska, ki se sicer ni vedno ohranil.Skavti so namreč izdajali tudi glasilo, a se ni ohranilo, kar je velika škoda, saj je vsebovalo veliko dragocenih informacij, ki bodo enostavno pozabljene.

O skavtskih skupinah, ki so v obeh slovenskih župnijah v Torontu delovale v letih 1962–2015, pa sta spregovorila nekdanji tržaški in nato kanadski skavt Tine Frančeški ter lazarist Pavle Novak, ki je bil več let duhovni vodja slovenskih skavtov v Kanadi. V Kanadi so bili skavti dejavni v obeh slovenskih župnijah v Torontu, v župniji Marija Pomagaj in župniji Brezmadežna s čudodelno svetinjo. Nastali so leta 1962, oba stega sta bila vključena v kanadsko organizacijo. Duhovni voditelji skavtov so bili lazaristi, ki še danes skrbijo za obe župniji. Leta 1964 se je skupini skavtov pridružil Tine Frančeški, ki je na srečanju povedal, kako je potekalo delovanje v Kanadi. Resda so bili vključeni v državno skavtsko organizacijo, a so vseeno imeli določeno avtonomijo. Za to sta se borila zaslužna Franc Sodja in Blaž Potočnik, ki nista dovolila, da bi bili slovenski skavti popolnoma utopljeni v večinsko organizacijo. Frančeški je bil najprej skavt v Rojanu, nato se je preselil v Kanado in začel voditi mlade skavte. Spominjal se je prvih taborov in domačina, ki je imel posest nekoliko iz Toronta in jim jo je prijazno odstopil za prve tabore. Pavle Novak pa je prišel v Toronto kot kaplan leta 1994 in takrat našel drugačno stanje, saj so bili Slovenci podvrženi že močni asimilaciji. Če je Argentina podpirala delovanje migrantov in njihove kulture, je bilo v Kanadi pomembnejše, da si dober v angleščini in svojem poklicu, kar je verjetno proces asimilacije še toliko bolj pospešil, je mnenja Novak. Opisal je, kako so skavti delovali in kako so organizirali posebne pobude, da bi financirali svoje delovanje. Zanimiva, enkratna in uspešna je bila tista, ko so številni skavti iz Kanade prišli v matično domovino. To je bil rezultat plodnih stikov s skavti iz Štepanje vasi. Novak se je spomnil, kakšno navdušenje je videl v očeh skavtov in kakšno posebno doživetje je bil vzpon na Triglav. Žal se je tudi v Torontu pred nekaj leti končala slovenska skavtska zgodba.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme