Skladatelj naj piše za ljudi!
Minilo je leto dni, odkar nas je zapustil Pavle Merku’. Svoje življenje je posvetil proučevanju različnih nivojev slovenske kulture in njenega izročila: bil je namreč etnolog, zbiratelj vsestranske beneške dediščine, jezikoslovec, raziskovalec tržaške srednjeveške zgodovine. Bil je tudi muzikolog, etnomuzikolog in glasbenik. In ravno tej razsežnosti Merkujeve osebnosti je Društvo slovenskih izobražencev posvetilo svoj ponedeljkov večer, dne 19. oktobra. “Pavle Merku’ je s svojo smrtjo pustil za sabo praznino, ki jo bo kdo drug težko zapolnil”, je v imenu prirediteljev uvodoma dejal Sergij Pahor, ki je takoj prepustil besedo predavatelju večera, glasbeniku Milošu Pahorju.
Kot je poudaril Pahor, je temo večera sam predlagal vodstvu DSI. “Do Merkuja čutim velik dolg, bil je moj vzornik, jaz pa njegov učenec”, je pojasnil Pahor. Izpostavil je zlasti poseben vidik Merkujeve glasbene kulture, ki je segala v njegov meščanski izvor: izhajal je namreč iz takega družinskega okolja, v katerem je bila glasba po stari avstrijski navadi ena izmed elegantnih domačih ‘vrednot’, tako kot – denimo – branje literature. Odnos se je med njima v času krepil, “ko je bil na Glasbeni matici dejaven kvartet, smo Merkuja spraševali, naj nam zaupa svoje skladbe”.
Miloš Pahor, sicer flavtist po izobrazbi in poklicu, je prepričano izrazil misel, da osebo na najboljši način počastimo, če si prizadevamo za njegove ideje. Zato je v ‘duu’ s soprogo Dino Slamo segel po publicistični dediščini Pavleta Merkuja. Gospa Slama je namreč prebrala nekaj odlomkov iz knjige Poslušam (izšla je leta 1983), ki jih je nato soprog komentiral. Izvlečki so nazorno pričali o etično-muzikološki drži Pavleta Merkuja, ki jih je Pahor docela sprejel. Začenši s prepričanjem, da je hrup eden izmed današnjih problemov. “Težko je najti kraj v javnem lokalu, kjer je mogoče mirno kramljati s sogovornikom: vsevprek se vsiljuje hrupna glasba. Tovrstni elementi nam onemogočajo razpoznavnost posameznih glasov, zvočnih nians”, je dejal Pahor. Postajamo vedno bolj gluhi, predvsem pa je v takih družbenih dinamikah očitna namera industrijskega in gospodarskega pohlepa, ki sta nas oropala tišine: in tišina je pogoj za nastanek glasbe – je zapisal Merku’. Pahor je prepričan, da smo v zamejstvu izgubili občutek za klasično glasbo, današnja družba pa se vedno bolj oddaljuje tudi od ljudske glasbe. “Komercialna glasba uničuje ljudsko glasbo: sredstvo tega uničevanja pa je popevkarstvo”. Glasba po Merkujevem mnenju mora izhajati iz ljudske glasbe, ker so jo ljudje na tak način začutili za svojo. Izraz te naveze pa nikakor ni bil val narodno-zabavne glasbe, ki so jo na Slovenskem poosebljali Avseniki: tovrstne izvajalce bi Merku’ kar potlačil v deveti krog Dantejevega pekla. “Po njegovem mnenju je bila taka glasba izraz pomanjkanja narodnega ponosa, gola komercialna poteza – kot mu je nekoč zaupal sam Avsenik”, je dejal Pahor, ki je bil tudi kritičen do zamejskega glasbenega šolstva. To je po njegovem mnenju Merkuja načrtno postavilo na stran. Muzikolog pa je bil edina oseba, ki bi lahko vodil to področje našega manjšinskega življenja na pravilen način.
Merku' je bil oseba, ki se je oblikovala v skladu s kleno glasbeno tradicijo: za njegove mentorje je Pahor citiral Ivana Grbca, Jakončiča in Ivana Trinka. Predavatelj je ugotavljal, kako malo se danes vrednoti nekatere izmed teh, predvsem Trinka. Sklepni del svojega portretiranja Merkujeve glasbene osebnosti pa je Pahor sklenil s pozitivno noto. Sam Merku’ je bil namreč prepričan, da se bo slovenska glasba še naprej tvorno razvijala. Slovenski glasbeni svet ima namreč veliko število kakovostnih skladateljev: edino vodilo naj jim bo to, da pišejo za ljudi! In po možnosti naj v svoje skladbe vključijo več harmonije, kar bo nedvomno povečalo sozvočje med nami.
Večer DSI je oplemenitil krajši nastop flavtiske Erike Slama, ki je interpretirala Merkujevo skladbo v dveh stavkih Pesmi in ples.
IG
