O časopisu Edinost, ki ima izjemen pomen za zgodovino primorskih Slovencev

“Velika važnost tržaškega mesta za Slovane in vzlasti Slovence, neugodne razmere tržaškega slovenskega ljudstva in prebivalcev po okolici neobhodno zahtevajo, da se v Trstu ustanovi slovenski časopis. Sprevidevši to potrebo, sklenolo je politično društvo „Edinost“ izdajati časnik.” Tako je bilo zapisano v prvi številki glasila slovenskega političnega društva tržaške okolice Edinost, ki je izšla 8. januarja 1876. Ob 150. obletnici glasila, ki ima izjemen pomen za zgodovino primorskih Slovencev, je Narodna in študijska knjižnica v Trstu v sodelovanju s krožkom Krut priredila dogodek, posvečen zgodovinskemu kontekstu njegovega nastanka. O temi je na večeru spregovoril zgodovinar Štefan Čok z Odseka za zgodovino in etnografijo. Ob priložnosti je odlomke iz Edinosti brala knjižničarka Alenka Hrovatin.

“Obletnica je za nas Slovence, ki tu živimo, in za celoten naš prostor pomembna, saj gre za obletnico časopisa, ki je igral ključno vlogo v določenem obdobju zgodovine Trsta,” je uvodoma povedal Štefan Čok. Med svojim predavanjem se je zgodovinar osredotočil na nastanek Edinosti, razvoj slovenskega časopisja v Trstu in tudi kontekst razvoja časopisja v Trstu nasploh.

Kot prelomno leto za nastajanje časopisov je Čok omenil leto pomladi narodov, 1848, saj je to prvi zgodovinski trenutek, ko se je v širšem evropskem prostoru pojavila zamisel o ustanavljanju časopisov kot nosilcev narodnih in političnih idej. Tudi v Trstu je takrat nastalo nekaj časopisov, večina kratkotrajnih. V tem okviru sta se oblikovala Slavljansko društvo in mesečni časopis Slavljanski rodoljub. V duhu pomladi narodov so se pojavile nove potrebe in pričakovanja, kot je bila potreba po preučevanju lastnega jezika, po posredovanju informacij ljudem in politični emancipaciji. Kasneje se je vrnil absolutizem, Avstrija je bila poražena in nastala je avstro-ogrska monarhija. V tem času se je v Trstu pojavil italijanski časopis Il Cittadino, to je bilo glasilo tržaškega liberalno-nacionalnega tabora. Jeseni 1866 pa sta izšla dva slovenska lista, Ilirski Primorjan in Tržaški Ljudomil, a ne trajata dolgo. S tem se je začela zgodba velikega truda tržaških Slovencev, da bi imeli lasten, redno izhajajoč časopis. Leto pozneje sta nastala dva nova lista, in sicer Primorec in Slovenski Primorec, ki tudi nimata dolgega življenja. Stvari so se začele spreminjati leta 1873, ko je bil na Dunaju v parlament izvoljen Slovenec Ivan Nabergoj. Po tem dogodku je nastalo v Trstu slovensko politično združenje Edinost, ki je imelo seveda potrebo po informativnem sredstvu. Tako je začel proces nastajanja časopisa Edinost, ki je trajal več let. Prva številka Edinosti je izšla, kot rečeno, 8. januarja 1876, ko se je novi časopis predstavil bralcem z jasno začrtanim programom. Tržaški Slovenci v tistem trenutku niso vedeli še, kako pomemben bo ta list, je na predavanju poudaril Štefan Čok. Časopis je najprej izhajal kot petnajstdnevnik, kasneje kot tednik in nakar kot dnevnik. Nastal je v zanimivem zgodovinskem trenutku, ko so imeli v političnem društvu Edinost pomembno vlogo tudi Hrvati, ne le Slovenci. Medtem je na italijanski strani začel izhajati L’Indipendente, zatem pa še Il Piccolo. Leta 1897 je prišlo do velike zmage italijanskih liberalno-nacionalnih sil, ki je za Slovence pomenila politično katastrofo. To je bilo tudi za Edinost izjemno težko leto. Prav v tem času je začela v časopisu izhajati posebna priloga Slovenka, ki jo je urejala Marica Nadlišek. Ta priloga ima poseben pomen, saj je odprla prostor ženskemu pisanju in novim družbenim vprašanjem. Nato je “počila” prva svetovna vojna, ki je s seboj prinesla številne težave: mnogi moški so bili vpoklicani na fronto, primanjkovalo je papirja, uvedena je bila stroga cenzura.

Z vzponom fašizma je Edinost jasno povedala, da je najhujše prav vsiljevanje oblasti, ki skuša spremeniti značaj ljudi in prostora. To je bil uvod v zadnje poglavje časopisa. Leta 1926 je Edinost še obeležila 50. obletnico, vendar je bilo jasno, da se je njena pot bližala koncu. Po 50 letih izhajanja se je moral časopis posloviti, potem ko je spremljal nekatere najpomembnejše politične, kulturne in družbene trenutke našega prostora. Po letu 1945 Slovenci znova dobimo svoj dnevnik, je še sklenil Štefan Čok, in sicer Partizanski, nato preimenovan v Primorski dnevnik.