Sírup ali sirúp
Jezikovnica (215)
Prejšnji teden so me povabili v televizijsko oddajo Dobro jutro, ki ob četrtkih zjutraj nastaja v regionalnem RTV-centru Koper. Tema jezikovne rubrike Primorski jezikovni kotiček je bilo neustrezno naglaševanje nekaterih samostalnikov, ob katerem Primorce zaboli uho (npr. Ánkaran namesto Ankarán). Gledalke in gledalce pa sem soočila tudi z dejstvom, da marsikatero naglasno mesto, kot ga izberejo Primorci, ni niti knjižno niti ga ne poznajo v drugih narečnih skupinah (npr. sirúp namesto sírup ali postélja namesto póstelja), zato do zgražanja prihaja na obeh straneh. Izvor teh jezikovnih sporov pa je, ko gre za prevzete besede, v italijanščini. Kot so iz italijanščine prevzeti samostalniki, tako se prevzemajo tudi njihovi naglasi. In kdor ne ve, da je samostalnik gámber prevzet iz italijanskega samostalnika gámbero, ga bo pač naglaševal po svoje, npr. gambêr. Povod za to temo je bil začetek novega študijskega leta, ko ulice starega mestnega jedra v Kopru napolnijo študentke in študenti z vseh vetrov, ki s seboj prinesejo tudi svoje narečne posebnosti.
Česar se je dobro navaditi, je to, da imamo za marsikatero slovensko zemljepisno ime rešitev v normativnem Slovenskem pravopisu 2001, dostopnem tudi na jezikovnem portalu Fran, kjer se lahko vedno poučimo, kako je prav oz. ustrezno. Tako bomo tam našli ustrezno mesto naglasa in izgovor za nekatera primorska zemljepisna oz. krajevna imena, pri katerih nis(m)o prepričani, kako jih naglasiti ali izgovoriti. Poleg Ankarána so tam še npr.: Portoróž (ne Pórtorož), Marézige (ne Márezige), Štánjel (ne Štanjél) ali pa Solkan, pri katerem je na prvem mestu naglasno mesto in izgovor, kot ga uporabljajo domačini [Sôukan], dodani pa sta še dve enakovredni naglasni varianti [Soukán] in [Soukàn]: vse tri so pravilne v knjižnem jeziku, domačini bodo seveda uporabljali prvo.
In če smo že v času trgatev in vretja mošta, naj dodam, da tudi belo vino malvazija tako v Slovarju slovenskega jezika kot Slovenskem pravopisu 2001 nima zgolj ene naglasne variante, temveč dve, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je na prvem mestu malvazíja, na drugem pa malvázija, v Slovenskem pravopisu 2001 pa je obratno, torej tako, kot si Primorci ne bi želeli: malvázija in malvazíja. Med njima je veznik in, kar pomeni, da sta naglasni različici oz. varianti enakovredni. Primorci torej ne bi smeli navijati ušes tistim, ki naglašujejo na drugem zlogu (malvázija), pa naj se to sliši še tako nesprejemljivo. Šalo na stran: velja, da se naglašuje in izgovarja tako, kot to počnejo domačini. Torej bi bilo primerno, da bi se vsaj pri malvaziji drugi učili od Primorcev, kajne, saj je na Primorskem najbolj razširjena?
Zanimiv pa je še en primer naglasnega neskladja, namreč pri besedi festival. Prek nemščine in francoščine je ta beseda prevzeta iz latinščine, knjižni naglas je na zadnjem mestu (festivál), Primorci jo po vzorcu iz italijanščine naglašujejo féstival, enako pa tudi osrednjeslovenski govorci – verjetno malo po vplivu iz angleščine, malo pa še iz nemščine.
No, za konec pa naj pristavim še svoj štajerski lonček: Primorci in Štajerci imamo skupen naglas pri imenu Aleš, naglašujemo ga namreč na prvem zlogu (Áleš), medtem ko je v knjižni slovenščini oz. celo v Slovenskem pravopisu 2001 normiran zgolj naglas na drugem oz. zadnjem zlogu (Alèš). Da Antona Martina Slomška, ki je na Štajerskem Ánton Mártin Slomšek, sploh ne omenjam …
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
