Še vedno potrebujemo posrednike …
Po prazničnem premoru so v ponedeljek, 11. januarja 2016, ponovno zaživela tedenska srečanja Društva slovenskih izobražencev. Ponedeljkov večer je bil tokrat namenjen spoznavanju novega dela o slovenski literaturi za Italijane, ki ga je pripravila prof. Marija Pirjevec. Zbirka trinajstih esejev z naslovom Questa Trieste… Pahor, Rebula, Košuta e altri saggi sulla letteratura slovena (Ta Trst… Pahor, Rebula, Košuta in drugi eseji o slovenski literaturi) (Mladika) neslovenskemu bralcu razkriva zgodovinske, kulturne in politične sledi slovenske prisotnosti v tržaškem mestu, predstavi nekatere slovenske avtorje iz Trsta in take, ki so bili v stiku s tržaškim svetom.
Večer v Peterlinovi dvorani, ki ga je vodila prof. Magda Jevnikar, je bil tudi priložnost za razmislek o vedno odprtem vprašanju v zvezi s slovensko-italijanskimi odnosi zlasti na kulturni in posledično družbeni ravni: zapisali smo odprto vprašanje, ker je ta tematika vedno bila in najbrž tudi bo ostala, zaradi spreminjajočih se socialnih okoliščin odprtega značaja, nanjo so namreč vplivali pozitivni in negativni zgodovinski sunki, pogumni koraki v smer dialoga, pa tudi še vedno obstoječa ravnodušnost pretežnega dela someščanov italijanskega porekla. Splošno gledano pa ostajamo pri tem, kar je v uvodu k večeru izpostavil predsednik DSI Sergij Pahor, in sicer, da italijanski Trst še vedno potrebuje posrednike, ki našo književnost in razglabljanja v zvezi z le-to posredujejo v večinskem jeziku, saj večina (da ne rečemo celota italijanskih Tržačanov) slovenščine ne pozna in težko je misliti, da se bo ta položaj v prihodnje spremenil. Prav zato gre zbirko esejev Marije Pirjevec presoditi v tej luči, saj bodo someščani italijanskega porekla preko knjige spoznali ključne zgodovinske mejnike in osebnosti slovenskih književnikov, Tržačanov po rodu ali pa takih, ki so bili z zalivskim mestom tako ali drugače povezani.
Kot je poudarila prof. Jevnikar, avtorica v prvem delu knjige, ki ji je spremno besedo napisal italijanist, prof. Elvio Guagnini, obravnava pisateljsko delo Borisa Pahorja, Alojza Rebule, Srečka Kosovela, Miroslava Košute in Edvarda Kocbeka ter predstavi družbeno-kulturni razvoj slovenske narodne skupnosti v Italiji od začetkov, in sicer od delovanja Primoža Trubarja do današnjih dni. V drugem delu knjige obravnava avtorica pojem populizma in kozmopolitizma v nekaterih slovenskih avtorjih 18. in 19. stoletja, piše o italijanskih odzivih na prevode Prešernovih del v italijanski jezik, poroča o stikih med slovensko in italijansko kulturo med 17. in 18. stoletjem (obravnava predvsem stike med slovenskimi in italijanskimi akademijami), raziskuje odnos italijanskega pisatelja Ippolita Nieva do Slovencev v Benečiji, o katerih piše v svojem romanu Il conte pecoraio, ter izpostavlja pomen antologije slovenskih avtorjev, ki jo je leta 1951 v Rimu izdal italijanski slavist Luigi Salvini.
“Knjiga prinaša toliko podrobnosti o vsem mnogem, kar je bilo slovenskega v Trstu, da bi bili še pred italijanskimi bralci nad vsebino knjige šokirani Slovenci iz matične domovine”, je laskavo ocenila delo Marije Pirjevec sogovornica, ki je bila svojčas tudi njena študentka. Poudarila je, da so bili nekateri eseji že objavljeni, sicer v ožjem krogu strokovnih revij, njihovo snovanje pa obsega več kot četrtstoletno obdobje. Marija Pirjevec je zaupala, da bi v knjigo lahko vključila še veliko vsebine (na primer o vplivih italijanske književnosti na slovensko, o odnosih med slovenskim in romanskim svetom), za to pa naj poskrbijo mlajše slovenske raziskovalne sile. Predsednica Slavističnega društva Trst Gorica, ki 5. in 6. maja pripravlja dvodnevni simpozij o ženski literaturi v FJK, je na vprašanje Magde Jevnikar, ali ima težave se soočati s še živečimi avtorji, dejala, da nikakor, saj jo na te večkrat veže prijateljski odnos, kot na primer z Miroslavom Košuto (čigar verz je uporabila za naslov študije).
Magda Jevnikar je omenila posrečeno potezo, po kateri je Pirjevčeva za uvod v nekatere študije izbrala pomenljive citate italijanskih kulturnikov, kar potrjuje dejstvo, da snovanja med obema kulturama in poznavanje ter sprejemanje drug drugega potekajo, sicer pa na visoko intelektualni ravni. Jevnikarjeva je ugotavljala, da se tovrstni dialog med Slovenci in Italijani na določenem nivoju pretrga. Kot primer je omenila lanski Slofest, na katerem so knjigo predstavili: ciljne italijanske publike ob tej priložnosti ni bilo! Avtorica je priznala, da citati pripadajo izjemnim osebnostim (Magrisu, Rumizu, Stuparichu), ki z drugačnimi očmi gledajo na kulturo in na svet. Večina someščanov je namreč povprečnega značaja in gotovo nimajo istih nagnjenj in potreb kot omenjeni kulturniki. Podobno razmerje do slovenskega jezika in književnosti je prof. Pirjevec občutila na univerzi, kjer je dolgo let poučevala najprej na filozofski fakulteti, nato na Visoki šoli za prevajalce in tolmače. Bilo je sicer nekaj redkih izjem (med temi kulturna delavka Patrizia Vascotto, Paolo Privitera, prevajalka Martina Clerici), kar pa žal dejanskega stanja ne spreminja. Morda se za temi odnosi skriva premajhna kohezija slovenske narodne skupnosti, ki ni strnjena v iskanju tvornejšega dialoga z italijanskim Trstom.
V razpravi je bilo ugotovljeno, da si Italijani prilaščajo slovenske veljake le te v primeru, da so elitni (primer Boris Pahor je zgovoren!). Ironično pa je Marija Pirjevec ugotavljala, da je “to najmanj, kar jim lahko očitamo…”
IG
