Resnico lahko oviraš, a zaustaviti je ne moreš

Pogovor / Milan Gregorič

Pred dnevi je izšla pri založbi Nova obzorja v Ljubljani tvoja nova knjiga TIGR se vrača iz pregnanstva, s podnaslovom Vrnimo primorskemu domoljubju njegovo poteptano čast. Kdaj si prvič slišal za TIGR? Jaz se spomnim na prve čase po vojni, ko je bila usoda še negotova, in smo se potegovali za priključitev k matici, vendar o zgodovinskem TIGR-u sem zvedel mnogo kasneje.

Kratico TIGR sem sam prvič zasledil v otroštvu, ko so moji predniki govorili o TIGR-u z občudovanjem, a šepetaje in skrivnostno, in včasih, ko ni bilo vohljačev naokoli, celo konspirativno zapeli tigrovsko himno Bazovica: “Mi smo ubežniki, / mi smo izgnanci, / cesta nam sestra je, / brat nam je glad. / Matere v sužnosti, / v ječah so znanci, / mi pa verujemo v našo pomlad …” Bil sem še otrok in sem to doživljal kot neko skrivnost. Šele sredi leta 1975 sem zasledil v reviji Obala tekst Silvestra Faturja, pivškega slavista, pedagoga in publicista, z naslovom Zakaj molk o Tigru?, ki mi je vzbudil pozornost, ker je tudi Boris Pahor večkrat o tem spraševal. Začel sem iskati literaturo, ki bi mi dala odgovore na vprašanja, ki so se mi pri tem porajala, a je bila v prejšnjem režimu o tem prava suša.

Kakšno je bilo vzdušje okrog tebe v času, ko je bila usoda Istre še negotova?

Življenja brez Trsta si nismo mogli zamišljati. Naša družina je živela od Trsta. Tam smo prodajali naše borne kmetijske pridelke, zbirali umazano perilo strankam in ga prali na Rižani, mati je zraven tega postorila še kako gospodinjsko opravilo “Babam”, kot smo imenovali, dobronamerno, naše stranke v mestu. Pri raznosu pridelkov po mestu, zbiranju in raznašanju perila, pranju in sušenju perila na Rižani je sodelovala vsa družina. Jaz sem prihajal v mesto uro do dve pred začetkom šole, da sem lahko pomagal materi. Naša trasa so bile ulice Madonnina, del Bosco, Tigor pa vse gori do ulice Giustinelli, kjer je bilo naseljenih kar nekaj Slovencev (čevljarji, mizarji, gospodinjske pomočnice idr.), ki so nas vedno lepo sprejeli. Tako smo živeli prva povojna leta. Na kar so treščila v to naše utečeno življenje s Trstom leta kominforma, nam zagrenila življenje in postavila prek naših vasi, ulic in celo dvorišč železno zaveso. To pa je druga, mračna zgodba, ki ne spada v ta pogovor in je zlahka ne pozabiš več. 

Od kod ta medvojni in povojni komunistični pogrom zoper TIGR, ko pa je bil to eno prvih antifašističnih gibanj v Evropi?

Za brisanje TIGR-a iz zgodovine so imeli komunisti več razlogov. V zapisniku zloglasne seje CK ZKS z dne 13. 6. 1958 lahko preberemo, kako so komunisti obravnavali TIGR (Primorski rodoljub, št. 5/2991). Preživeli tigrovci so namreč zahtevali, naj se TIGR rehabilitira, prouči njegova zgodovina, ustanovi posebna veteranska organizacija idr., a so bili brutalno zavrnjeni, češ “da TIGR kot pluralna odporniška organizacija ni bilo nobeno napredno gibanje, ker to ni bilo nobena zavestna politična akcija, ampak narodno osvobodilno gibanje” (Mitja Ribičič). In dalje, “da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija” (Boris Kraigher). Zato, “naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava” (Ivan Maček). In to se je tudi zgodilo, kot so to dokazovali številni seznami s povojnih zasliševanj, ki jih je v arhivih Udbe odkrila Tatjana Rejec in jih obelodanila v svoji knjigi Partija in tigrovci.

Drugi razlog za politično in celo fizično odstranjevanje potencialnih tekmecev OF je bila obsedenost komunistov o prevzemu popolnega nadzora nad NOB-jem in kasnejšo oblastjo. Poznan je Kardeljev rek, da bodo organizirali odporniško gibanje, če jim bo to omogočilo prevzem popolne oblasti, to je z nadzorom nad potencialnimi organiziranimi odporniškimi tekmeci (tigrovci, krščanskimi socialci, liberalci idr.). In to so počeli temeljito, nasilno, kruto in tudi krvavo. Kajti boj proti okupatorju je bil zanje predvsem boj za oblast, kjer ni bilo milosti.

TIGR kot organizacija vendar ni mogel biti nevaren komunistom, saj ni bil politično in ideološko opredeljen. Ti si nekje označil njihovo delo celo kot “romantično navdušenje”, čeprav je bil to kruti boj za ohranitev naše identitete.

Kako je partija obravnavala TIGR, smo lahko videli iz zloglasne seje CK ZKS in temu ni kaj dodajati. Sam se ne spomnim, da bi kje zapisal, da je bilo tigrovsko delo “romantično navdušenje”, ko pa je šlo v njihovem boju za hrabro obrambo slovenstva. Sem pa napisal članek O primorskem romantičnem dojemanju NOB-ja (Domovina, 9. 11. 2021). V njem sem odgovarjal pesniku Edelmanu Jurinčiču, ki je med drugim zapisal (Primorski rodoljub, VI/2017), “da na Primorskem ni bilo revolucije in državljanske vojne, da so bili Istrani in Primorci enotni in da je bil njihov boj kot čista solza. Zato nas ne more nihče obtoževati povojnih pobojev”. Ob gori literature, ki je po demokratizaciji Slovenije izbruhnila na dan o revolucionarnem nasilju nad primorskimi domoljubi (tigrovci, čedermaci, krščanskimi socialci, liberalci idr.) zgornja Jurinčičeva izjava izpade najmanj smešna. Kajti ne morem verjeti, da se Jurinčič kot izobražen človek ni srečal z navedeno literaturo. Res pa je, da širše organizirane protirevolucije na Primorskem ni bilo, ker so Primorci, vključno z njihovo duhovščino, tudi po izjavah protirevolucionarne strani (Zaveza, 90 /2013) videli v OF organizacijo, v kateri se lahko povežejo v boju proti okupatorju. Primorsko ljudstvo je bilo namreč, da bi se rešilo Italijanov, pripravljeno storiti vse, tudi paktirati s hudičem. In čeprav so zgodaj spoznali, da z OF prihaja tudi komunizem, so ga sprejeli v smislu reka “komunizem bo prešel, narod pa ostal”. Zato je treznjenje in soočenje z resnico na Primorskem, kjer še vedno z vso strastjo prepevajo: Primorska je vstala, prenaporno in zato mnogi raje ostajajo v svojem mitu.

Naslednje vprašanje o 27. aprilu kot spornem datumu ustanovitve OF sicer ne sodi neposredno v temo tega intervjuja, vendar je že dolgo ena osrednjih tem javnih razprav.

Zelo enostavno, čas je razgalil tudi to komunistično laž in prevaro. Aprila 1941, teden dni po napadu Hitlerja na Jugoslavijo, to je na našo takratno slovensko domovino, so komunisti v Vidmarjevi vili ustanavljali protiimperialistično fronto, to je fronto, naperjeno proti zahodnim zaveznikom, ne proti Hitlerju. Ko pa je berlinski blaznež junija 1941, to je čez dva meseca, udaril tudi po SZ, so se naši obrnili za 180 stopinj, ustanovili OF in stopili v bran predvsem domovini komunizma.

Zakaj se je oblast tako silovito upirala ustanovitvi tigrovske veteranske organizacije? Se je morda bala, da bi s tem prišlo na dan nasilje in zločini, ki jih je zagrešila nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi?

Ni dvoma o tem. Preživeli tigrovci so namreč ves povojni čas zahtevali ustanovitev samostojne veteranske organizacije in proučitev zgodovine TIGR-a pred vojno, med njo in po njej, to je natanko to, kar so komunisti skrivali. Dokumenti v arhivih pa kažejo, da je oblast odgovarjala na te zahteve s pregonom z Udbo, množičnimi zasliševanji, prisilnimi službenimi premeščanji, množičnimi predčasnimi upokojitvami in z vohljanjem, tudi prek družin, otrok in žena, skratka z represijo. Na dlani je torej, da so to tragično zgodbo želeli skriti, a je razvidno iz množice pričevanj, raziskav in knjižnih del po demokratizaciji Slovenije, ki so izbruhnila na dan z vso silo. Resnico na njeni poti lahko oviraš, a zaustaviti je ne moreš. Obstajajo pač naravni zakoni, ki so močnejši od zlobne volje človeka.

Kakšna je bila pri tem vloga borčevske organizacije (ZB)?

Sprijena in hinavska. Tigrovci so ves čas po vojni prosjačili, da bi lahko znotraj borčevske organizacije (ZB) ustanovili svojo samostojno veteransko organizacijo, a so bili vedno surovo odbiti. Ko so npr. leta 1958 to zahtevo po uradni poti predložili njihovi predstavniki v Republiški skupščini, so jih, kot smo to lahko videli iz zapisnika seje CK ZKS, celo polili z gnojnico. Ko pa so tigrovci navedeni, dolgo časa prikriti zapisnik seje CK ZKS skopali ven, jim je prekipelo. Mimo volje ZB so po hitrem postopku ustanovili lastno veteransko organizacijo. Tokrat pa jim je ZB na hitro ponudila mesto samostojne sekcije znotraj ZB, da bi jih tako imela pod nadzorom, a je bilo prepozno, ker je vlak že odpeljal. V tigrovskem društvu pa se je, ne povsem naključno, nagnetlo tudi mnogo borcev, komunistov in celo udbovcev. To je znotraj naivno zamišljenega pluralnega domoljubnega društva ustvarjalo napetosti in spore. In ob tragični, skoraj hkratni smrti ustanoviteljev in nosilnih stebrov tigrovskega društva (Karlo Kocjančič, Nadja Maganja Jevnikar, Ciril Pelicon, Franjo Batagelj in Marjan Bevk) je društvo padlo v leve roke, se razbilo, pomladna stran je izstopila iz njega, in kar je ostalo od društva, je postalo bled privesek borčevske organizacije. Stvar je šla tako daleč, da so začeli nositi rože na grob Tita in Jovanke v Beograd.

Še posebno je bilo grdo, da so se znašali tudi nad ljudmi, ki jim niso bili nevarni. Ti v knjigi pišeš celo o sistematičnem preganjanju. Obstajajo verodostojna pričevanja?

Verjetno sem v knjigi kje omenil “sistematično preganjanje”, a je šlo za mnogo več. Šlo je za vse, ki so jim bili na poti do oblasti. Koga so npr. ogrožali vodilni tigrovci? Koga so ogrožali zahrbtno umorjeni čedermaci? Pa pobiti krščanski socialci in liberalci (npr. dr. Stanko Vuk, dr. Andrej Uršič, Ferdo Kalin idr.)? Pa pobiti primorski padalci, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje za vzdrževanje zveze z zavezniškimi silami? Komu je škodil tigrovec, ki si je izprosil nekaj dni dopusta, da bi stal ob strani ženi, ki se je pripravljala na rojstvo četrtega otroka? A porod se je zakompliciral, tigrovec se je vrnil v enoto z nekaj dnevi zamude, bil postavljen pred strelski vod, ustreljen … in tako naprej brez konca. To počnejo zverine, ne ljudje. Podatke sem črpal iz javnih, verodostojnih virov, za katere še nisem zasledil, da bi jih kdo izpodbil. Sicer pa so najbolj verodostojni dokazi teh zločinskih dejanj trupla žrtev.

Omenjaš tudi nasilje nad duhovniki, ki so med fašizmom vendarle držali živo slovensko besedo in narodno zavest na Primorskem.

Dokumentirano je, da so se znesli tudi nad njimi, ki niso nikogar ogrožali, še najmanj režim. Dokumentirano je, da je bilo tako ali drugače pobitih okrog 20 čedermacev in prav toliko stlačenih v slovenske zapore in gulage, kjer so skupaj prebili 82 let, česar niso z njimi počeli niti fašisti. Življenje v komunističnih zaporih in gulagih je npr. opisal bogoslovec Stanko Sivec v svoji knjigi Skozi ogenj, ki je grozljiv tekst, ki te strese do kosti.

Moral je propasti komunistični režim, da se je spet lahko govorilo o TIGR-u in tigrovcih, ne samo o njihovi vlogi v času do svetovne vojne, ampak tudi o njihovi bridki usodi med vojno in po njej.

Res je, vsa resnica o TIGR-u in drugih primorskih domoljubih, predvsem njen medvojni in povojni del, je z vso silo izbruhnila na dan po demokratizaciji Slovenije in njenega pohoda ne bo nihče več ustavil, čeprav jo preživeli vrhovi režima in tudi sedanje pomlajeno vodstvo “ugrabljenega” Društva TIGR Primorske na svojih slovesnostih še naprej potuhnjeno skrivajo. Ko jih opazujem, kako poceni se sprenevedajo, se mi smilijo.

Ko ste se organizirali kot spominski TIGR, ste dobili ugodne odmeve v javnosti in organizacija je lepo rastla. Tudi Spomenka Hribar vas je pozdravila in priznala, da je prepozno spoznala naravni primorski odpor proti fašizmu. Postavljala so se obeležja, raziskovala preteklost idr. Kdo se vas je pravzaprav ustrašil?

Kot sem že omenil, je borčevska organizacija na vse načine poskušala prevzeti nadzor nad TIGR-om. Ko jim to ni uspelo, pa so se v društvo, ne naključno, nagnetli mnogi borci, komunisti in celo udbovci, kar je povzročalo hude konflikte v društvu, kar sem opisal tudi v knjigi. Ko je društvo v svoji pluralni domoljubni naravnanosti začelo postavljati spominska obeležja tudi domoljubom, ki so bili žrtve revolucionarnega terorja (dr. Andreju Uršiču, dr. Stanku Vuku idr.), in izdajati knjige tudi s protirežimsko vsebino, je prišlo do razkola. Društva s takim pluralnim političnim programom se je ustrašila predvsem močna društvena levica. Nekaj časa je vodstvo poskušalo vzdrževati notranje ravnotežje. A po tragični, skoraj sočasni smrti ustanoviteljev in temeljnih stebrov pluralnega društva je društvo padlo v leve roke in postalo bled privesek borčevske organizacije.