Reciklažni center
Na stopnicah (189)
Tale članek utegne komu biti čez mejo dobrega okusa – in verjetno ni za ljudi s slabim želodcem. A lahko se izgovarjam, da slab okus pač ne more poroditi okusnega pisanja.
Nekega sončnega majskega dne, ko je vsenaokrog kipelo mlado življenje, sem se odpravil na pogreb svoje znanke in dobrotnice. Na že znanem pokopališču sem zaman iskal, kam naj se grem od nje poslovit. Nato pa mi je mimoidoči sožalovalec namignil na očitno novogradnjo, ki sem jo do tedaj imel za predimenzioniran nadstrešek za smetnjake. Nisem mogel verjeti, pa vendar je bilo očitno res – to je bila mrliška vežica, baje ponos lokalne skupnosti. Na tem mestu se bomo ognili debati o vprašanju, ali je religiozni kontekst res tako zastrupljujoč, da je bolje, da se od naših pokojnih poslavljamo v nekakšnih vežah – veža je ponavadi prostor, kjer zadeve puščamo mimogrede in se ne ustavljamo. A tudi veža je lahko opremljena okusno svoji zelo prehodni naravi navkljub. No, ta vežica se tudi po mojem vstopu v notranjost ni izkazala drugače kot ob prvem vtisu. Podzavestno sem povsod iskal kakšno loputo ali kovinsko škatlo, kjer bi pisalo: “Jetra za sežig”, “Udi; obvezno odstranite oblačila.” ali kaj v podobnem smislu. Nikjer ni bilo sledi o čemerkoli, kar naj bi namigovalo na ekskluzivno naravo tega prostora, na srečanje z eno dokončnih razsežnosti človečnosti ali morda celo na kakšno večnost. Golo odlagališče posmrtnih ostankov, dobesedno.
Bil sem na mnogo pogrebih in tako vem, da se ljudje na smrt odzovemo na dva načina: lahko z uperjenostjo v večnost, polno hvaležnosti in zrenja v skrivnost lastne končnosti. Da slavimo bolj dar (čeprav končnega) življenja kot dogodek smrti. Lahko pa s temačno zakrknjenostjo pozabe, besa in obupa. Pogosto oboje hkrati. Ker je ena od teh razsežnosti bolj konstruktivna od druge, se načrtovalci ponavadi odločajo, da v pokopališki arhitekturi tako ali drugače utelesijo to razsežnost. Dve novejši slovenski pokopališči, ki sta mi zelo všeč, tako recimo očitno uporabita jezik narave – pokopan si tako rekoč v gozdu. In te okolje samo napeljuje k razmisleku, kot ga opeva lepa slovenska pesem Lipa zelenela je – da po zimi vedno pride pomlad. Tukaj pa kot da si je arhitekt dal za osrednjo nalogo, da žalujočim prepreči vsakršno sprenevedanje in jim na silo v nos porine, da smo pač vreče mesa, ki se bodo razkrojile in usmradile. “Pomni človek da si prah in da se v prah povrneš.” In ker smo ekološko ozaveščeni, te bomo reciklirali. Seveda v skladu z vsemi predpisi.
Ponavadi sem na pogrebih malce zgrožen nad količino cvetja, ki se zgrinja okrog pokojnika; “pokončajmo v spomin nanj zdaj še toliko rastlin”. Sodobno navado, da se namesto sveč in cvetja raje daruje v dober namen, v glavnem podpiram. A tukaj je moje oko žejno iskalo kakršnokoli zelenje, ki bi vsaj malo oživilo betonski okostnjak, ki me je obdajal. Morda sem celo prvič razumel, zakaj rože na grobovih.
Kritičen um utegne ob tem mojem pisanju seveda pripomniti, da v stanju žalovanja človek verjetno ni najboljši objektivni ocenjevalec arhitekturnih in umetnostnih dosežkov. A je že tako, da je ta stavba namenjena predvsem žalujočim in tako morda ni slabo, če z nekaj nežnosti in uvidevnosti to vzame v poštev. Da morda v obiskovalcih ne ubije še tistega nekaj upanja in volje po življenju, ki sta jim ostala.
Še dobro, da je bilo na tistem pokopališču tudi nekaj Plečnikovega, da sem si tako z njegovo uperjenostjo v nebo ob odhodu potolažil dušo. Majcen delček mene pa še vedno upa, da bodo morda tisti arhitekturni okostnjak vsaj oblekli v kamen. Ali, še bolje, da se zaradi kakšnih izjemnih geoloških pojavov udrejo tla in se ta reciklažni center za trupla za vedno vdre v podzemlje – kamor spada.
