Avtentično zoprni
Na stopnicah (192)
Moje šolsko leto se je zaključilo, maham v slovo Škofijski gimnaziji Vipava in v vmesnem času me je k ogledu zvabila nadaljevanka, ki je bila “moderna” leta nazaj, ampak je v svoji zavezanosti ekscentričnosti seveda nisem hotel gledati takrat kot vsi drugi. House. Medicino ravno dovolj poznam in me veseli, da me očitne nedoslednosti in neumnosti v nadaljevanki ne motijo bolj, kot mi je zanimiva tema. Ampak že naslov vam lahko pove, da o medicinskih zadevah med ogledom razmišljam bolj malo.
Na kratko za tiste, ki nadaljevanke ne poznajo: Gregory House je šef ekipe za diagnostiko na eni od ameriških (fiktivnih) bolnic. Šef z ne samo zelo nekonvencionalnimi metodami (recimo vlamljanja k pacientom, da bi – ker vsi lažejo – tako prišel do resnice), pač pa tudi za zdravnika nekonvencionalnim značajem. Grob, ciničen, netakten. Če vsaj malo drži, da zdravnik zdravi tudi s svojim odnosom do pacienta, potem bi zanj lahko hitro rekli, da z repom podre, kar zgradi z rokami. Ampak sčasoma tega zoprneža vzljubiš. Pravzaprav vzljubiš v nadaljevanki vse zoprneže – nasprotno pa se vsi prijazneži izkažejo za površne, plitve, žrtve drame svojega življenja ali kar dolgočasne. Kot da bi ta nadaljevanka napovedovala današnje čase, ko so predsedniki lahko klovni ali serijski morilci in se umetnost razume predvsem kot veščino šokiranja. Po večni dilemi, ali je prej kura ali jajce, bi se seveda lahko tudi vprašali, koliko je taka svetovno gledana nadaljevanka k takemu sentimentu prispevala. Ker je v marsičem to naša današnja resničnost: cilj posvečuje sredstva. Lahko je nekdo še tako nemogoč in nečloveški, če doseže dobre stvari, je dober. In nasprotno, do raznih političnih korektnosti, uglajenosti, prijaznosti in ravnanja po pravilih moramo biti že vnaprej skeptični. Po eni strani se mi to zdi dobro, seveda deloma: da se nehamo pretvarjati, da smo svetniki. Da tako posameznikom kot institucijam snamemo masko deklarativne brezmadežnosti. Da pogledamo v oči tako kaosu kot grehu – in se zavemo njunih lovk. Da sprejmemo, da nimamo pravice čakati, da bi bili popolni, da bi dosegali spremembe v življenju in klicali zlo na odgovor. Da tudi ljubiti ne moremo drugače kot v vsej svoji zmešanosti, čudaštvu in ranjenosti. Da se v odnosu tako do sebe kot do drugih nekje neha pravljica in začne lirika ali celo tragedija – in da to ni slabo. Medicinsko ozadje nadaljevanke je tu verjetno res primerno, saj imamo pred očmi skrajnosti človeške usode, skrajnosti etičnih dilem; na eni strani “mesarstvo” telesa in na drugi strani korenita vprašanja življenja in smrti. Da si torej na neki način dovolimo bolj biti House – kirurg mora zarezati v živo, če hoče pozdraviti.
A razlika med mesarjem in kirurgom je ravno v tem: mesar zareže, da usmrčeno predela v prodajni artikel; kirurg zareže, da vrača življenje in zdravi. Ljubeča avtentičnost je tako bolj precizna in odmerjena od kirurgovega skalpela. Dobra diagnoza se vedno zaveda svoje zmotljivosti – pomembnejše ji je dobro pacienta kot pa dokazati svoj prav.
Zato je bila ta nadaljevanka zame po svoje zdravilna: svoj skalpel sem imel pogosto preveč na debelo zavit v strahu, da ne bi koga po nesreči urezal. In namesto zdravil sem, da ne bi komu dal česa napačnega, raje delil bombone. Saj placebo tudi včasih zdravi.
