Smetiščna civilizacija

Na stopnicah (173)

Spomnim se pripovedi misijonarja Pedra Opeke, kako je reševal najrevnejše prebivalce Madagaskarja iz življenja na smetišču. Množice so živele od tistega, kar so nabrale med tem, kar je ostalo bogatejšim – in se jim je zdelo vredno zavreči. Saj ne, da bi jim zavidal, pa vendar se mi v mojem tehniškem zanesenjaštvu niti ni zazdelo tako hudo stikati po smeteh – sploh na naših slovenskih odpadih – ampak dostojanstva v tem pač ni. Je pa neverjetno veliko stvari, ki se zavržejo, še čisto dobrih. Le potrošnik se jih naveliča. Predmeti sami nimajo več nobene vrednosti; ko se izčrpa njihova oglaševalska vloga, se jih znebimo. In seveda mora biti vsak tak talisman našega glamurja obdan z večplastno lupino embalaže – ker je pogoste embalaže več in več pomeni kot vsebina. In to nas pelje v neskončno količino smeti. Poglejte na zemljevid Ljubljane, kolikšen delež mesta zavzema smetišče (in še pokopališče, če smo že pri tem). Pol milijona za dvosobno stanovanje, plastenke pa so lahko tam brez najemnine?! Se bomo zadušili v lastnih smeteh? Kaj pa, če bi jih morda ustvarjali malo manj? V preteklosti, tako vedo povedati stari, ljudje niso ustvarili skoraj nič smeti – organsko je šlo za gnojilo, mnogo vsega se je ponovno uporabilo, tistih nekaj črepinj pa je končalo v bližnji grapi. Danes pa embalaža znese, po mojem opažanju, tri četrtine vseh odpadkov gospodinjstva. Večino tega, kar – za drage denarje – prinesemo v hišo, po drugi strani spet odnesemo v smetnjak. Neverjetna količina tega, kar v življenju porabljamo, je za enkratno uporabo ali pa ima zelo kratek rok trajanja oziroma uporabe. Razen trajnega mleka in podobnega. Morda se lahko zamislimo ob dejstvu, da je trajno mleko uporabno dlje, kot pa uspejo trajati kakšne “moderne” hlače. Ampak o tem vprašanju je bilo povedanega že precej – in lahko vseeno rečemo, da se v družbi v tej smeri stvari postopoma odvijajo v smeri večje ozaveščenosti in bolj razumnega ravnanja.

Ampak zadnjič sem se vprašal, ali ni precej podobno tudi z našim duhovnim, kulturnim stanjem. Tako kot so živilske police preplavili izdelki z veliko barve in dvakrat večji, kot smo vajeni – pa po drugi strani brez okusa, pogosto sam sladkor in palmina maščoba – tako tudi na področju intelekta, duhovnega, medijev, kulture kraljuje blago z načičkano embalažo, v vpijočih barvah, kar že moteče v svoji kričečnosti, napihnjeno do skrajne meje. In kot pomaranča s trgovinskih polic – ko jo olupiš, ostane le majhna kroglica, skoraj vse je le olupek, zunanjost – le pretvarjanje, ustvarjanje vtisa. Tistega živega, sladkega, zaradi česar sem se pravzaprav lotil “lupljenja”, pa je vedno manj. Bodo nekega dne začeli prodajati pomaranče, ki bodo kot loterijske srečke; lahko boš na sredini pod olupkom dobil kaj, lahko pa sploh nič? Tako stvari s trgovinskih polic sploh ne zdržijo več dolgotrajne uporabe in jih je vse več za enkratno uporabo, podobno je s kulturo in duhom: poslini – pogoltni – zavrzi. Ne zdi se več potrebno, da bi stvari prestale preizkušnjo časov, ne materialne ne nematerialne. Ker nas že čakajo nove, še bolj sijoče in še z več lučkami. In vse to kmalu konča na odpadu. In tam po tem brskajo reveži ter skušajo od tega preživeti. Ponavadi se nam smilijo in razmišljamo o tem, da je treba podpreti misijonarja Opeko. Ampak, kaj pa, če smo v duhovno-kulturnem smislu mi sami taki smetiščarji? Da v svoji obsedenosti s cenenimi spletnimi ponudbami, sijočimi dogajanji, trendnimi izjavami, najnovejšimi čveki, viralnostmi, tingl-tongl glasbo in zijanjem v dnevne sobe tujcev pravzaprav brskamo po mentalnem smetišču pisanih stvarčic, ki so jih elitni potrošniki zavrgli. Sploh splet se zelo učinkovito spreminja iz uporabnega mesta v veliko smetišče, polno cenenosti za enkratno uporabo. In če se nam upira pregrebati materialne smeti, če se tudi naš nos temu upira – kot da bi naš duhovni nos hrepenel po vonju razkroja in na pajčevine ujetega prahu: samo da se sveti in je kraguljčkasto, pa bomo šli do pasu v razkrajajočo se brozgo … Morda tistim ljudem na Madagaskarju ni bilo lahko raje prijeti za lopato kot pa brskati po smeteh v upanju, da bodo naleteli na “zaklad”. Tako kot je za nas pomembno, da raje v roke vzamemo knjigo, kot pa se predajamo občutku, da bomo med drsanjem končno našli “tisto”. Ker če za Madagaskar velja, da so oblastniki čisto veseli, če ljudstvo brska po odpadkih v nedostojanstvu, namesto da bi zahtevali zase pravičen delež v družbi – tako so tudi tisti, ki hočejo vladati našemu duhu, čisto veseli, če zapravljamo čas in energijo z brskanjem po mentalnih odpadih, namesto da bi se oprijeli “prave reči”. In nam morda natresejo na kup še več svetlečih se papirčkov, da igra lahko še traja.