Zmagovito krščanstvo
Na stopnicah (177)
Te dni smo brali, da je v osnovnih šolah nekaterih ameriških zveznih držav postalo Sveto pismo obvezen predmet. Komentar se je glasil, da je to velika zmaga za krščanstvo – in si torej verjetno hudič že grize nohte, kaj naj stori. Nasprotovati temu, da se Sveto pismo uči v šoli, more namreč samo hudič, kajne? In seveda njegovi zlobni podložniki, ki želijo pokvariti mladino in sprevreči družbo. Končno bodo otroci v šolah na varnem pred razno škodljivo propagando, ki jih v njihovih rosnih letih bega s spolno identiteto, okoljskimi zarotami in ideologijo nekakšne znanosti. Namesto tega modernističnega anarholiberalnega kaosa, ki je v vseh svojih podobah nečloveški in razčlovečujoč, saj želi splaviti otroke in evtanazirati starce, bomo končno uživali blaginjo bratstva in sestrinstva, ki jo hranijo nauki Božje besede. Kar je v Sveti knjigi, je vendar nepreklicna resnica!
A bojim se, da ta preobrat (ki morda lahko služi tudi kot opozorilo evropskim kristjanom in konservativcem) ni v resnici kakšna temeljita zmaga za Jezusov nauk; prej obratno, utegne biti eden od jezdecev apokalipse. Tisti, ki se hoče predstavljati kot odrešenik, bodisi ameriškega naroda bodisi sveta, pa je morda anti-Krist, kot je knjiga Razodetja tudi napovedovala. Ko govorimo o “anti”, je namreč to besedo dobro razumeti malo širše, morda celo v smislu “psevdo”. Pomen “anti” ni toliko “direkten nasprotnik”, protisredstvo, kot predpono anti razumemo danes, ampak kot nadomestek, fasado. Nekdo, ki se pretvarja, pa ni; je le krinka. Kot je rečeno drugje v debatah o apokaliptičnih časih: po njihovih delih jih boste spoznali. Verjetno “dela” te ali one politične garniture presojamo zelo različno, a na neki točki morajo stvari biti jasne. Morda je v tem smislu ključno omeniti, da Jezus nikoli ne govori o kristjanih; da se to poimenovanje za skupnost njegovih učencev uveljavi šele precej pozneje. Kot se precej pozneje tudi začne kazati čedalje večji razkorak med tistimi, ki sledijo Jezusu kot osebi, in tistimi, ki se oprimejo neke ideologije oziroma institucije. Ključni korak se v tem smislu zgodi verjetno s tem, ko postane krščanstvo rimska “državna vera” – in torej duhovniki državni religiozni uradniki. Koliko je Jezusov nauk v sovpregi z državnimi in finančnimi interesi sploh še lahko svoboden in čist? Tako je zgodovina Evrope v marsičem pripoved o tem, kako sta si Cerkev in država pulili oblast ena drugi iz krempljev. Kljub temu da je Jezus precej nedvoumen glede dejstva, kdo v resnici je vladar. Zato kristjan opojne vzklike o zmagi krščanske države ali ideje spremlja prej z nezaupljivo nervozo kot pa z evforijo. Ker se zaveda, da se še nismo vsi spreobrnili, in je tako bolj možno, da se gre nekdo prefrigano maškarado, kot pa da smo že deležni drugega prihoda. Gotovo, treba se je truditi, da v naši družbi čim bolj zaživijo temeljne krščanske vrednote, a pri tem je morda dobro biti pozoren na njihovo lestvico. Zvestoba krščanskim načelom, ki zatira, spregleduje ali prezira sočloveka, je lahko samo nekaj zelo površinskega. Biti v imenu Jezusa nasilen se pač ne da. Bojni vzklik “Deus vult” na ustnicah takega ali drugačnega sodobnega križarstva je tako v bistvu bogokletje. Gotovo ne trdim, da naj bi si rekli, da bo ta svet tako ali tako propadel in je zato vseeno, ali v njem vladajo krivica, zatiranje in hudobija; gotovo se je važno truditi, da je v naši družbi varen prostor za lepo in dobro, kjer naši otroci odraščajo v miru. Pa bomo to res dosegli s tem, da svoje dvorišče obdamo z bodečo žico, v ograjo spustimo elektriko in pred vrata postavimo hruste z mitraljezi?
