Recenzija knjige o medkultrnih stikih na področju književnosti
Delo prof. Mirana Košute je prvenstveno namenjeno večinskim bralcem
Slovenske narodne skupnosti v Italiji si ni mogoče predstavljati brez vsakdanjih (tudi medkulturnih) stikov z italijansko večino. Žal pa se skoraj vedno dogaja, da je dvojezična in dvokulturna samo manjšina, saj pripadniki večinskega naroda žal ne obvladajo našega jezika. Seveda obstajajo tudi izjeme, teh je k sreči vedno več, a še vedno premalo za dialog na enakovredni ravni. Naši italijanski sodržavljani možnost za učenje slovenščine seveda imajo, največkrat v obliki popoldanskih ali večernih tečajev, kar od posameznika zahteva veliko časa, truda in motivacije. Priložnosti, da bi se Italijani slovenščine učili v šoli, je še vedno premalo. Čeprav je tedanja ministrica Valeria Fedeli pred osmimi leti omenila možnost uvedbe našega jezika v večinske šole, se seveda postavlja problem kadra. Kvalitetnih pedagogov je še za naše šole veliko premalo.
A to je že drugo vprašanje. Tako dolg in obsežen uvod sem si dovolil, ker obravnava knjiga, ki jo v tokratnem prispevku predstavljam našim bralcem, medkulturne stike na področju književnosti. Njen avtor je univerzitetni profesor in literarni zgodovinar Miran Košuta, pod naslovom Altronauti pa jo je izdalo Založništvo tržaškega tiska. Ker je knjiga napisana v italijanščini, je prvenstveno namenjena večinskim bralcem in upati je, da bo do njih tudi prišla. Košutovi zapisi sicer niso nastali za to priložnost, saj so bili po večini že objavljeni v zbornikih ali strokovnih revijah.
Obravnavani časovni okvir sega od Danteja Alighierija, pravzaprav od slovenske in drugih južnoslovanskih recepcij italijanskega genija, do piscev, ki jih je oblikovalo in ki so oblikovali 20. stoletje. Če kaj pogrešamo v Altronautih, je kako žensko ime, ob tem gre seveda naglasiti, da je uredništvo, ki ga podpisuje Martina Kafol, vede ali nevede v knjigo zbralo zapise o avtorjih, ki so že pokojni.
Povprečno razgledan bralec je za imena, ki so zbrana v knjigi, gotovo že slišal, pisec pa zna bralcu postreči s celo vrsto podatkov in dogodkov, pa tudi anekdot, ki naredijo besedila ne samo zelo poglobljena, ampak tudi veliko bolj zanimiva. Tako bomo denimo izvedeli, da se s prevajanjem Dantejeve Božanske komedije v slovenski jezik nista ukvarjala samo Ciril Zlobec in Andrej Capuder, ampak tudi Alojz Gradnik. Prav tako je zanimivo prebrati, kako je bila Ljubljana Vladimirju Bartolu zelo tesna in veliko manj domača od Trsta, a je tam kljub vsemu preživel večino življenja. Vsi smo se v šoli učili, da se je Primož Trubar odločilno formiral v Trstu, kjer ga je pod svoje okrilje sprejel tedanji škof Peter Bonomo, malokdo pa pozna natančno letnico njegovega prihoda v Trst. Rečemo lahko namreč, da smo zaradi tega dogodka lansko leto obeleževali pol tisočletja italijansko-slovenskih medkulturnih stikov. Kdo drug bo morda njihov začetek zamaknil za dobrega tričetrt stoletja, in sicer v leto 1607, ko je pater Gregorio Alasia iz piemontskega kraja Sommariva izdal prvi dvojezični italijansko-slovenski slovar.
Med najbolj zanimiva poglavja Altronautov spada tisto, ki obravnava pojav slovenstva pri tržaških piscih, ki so ustvarjali konec 19. in začetek 20. stoletja. Košuta mednje uvršča Sveva, Sabo in Slataperja ter jemlje v pretres klišeje, ki so se pri sosedih širili na naš račun. Naši predniki so bili nekakšni dobrodušni divjaki (Scipio Slataper) oziroma kljub bližini povsem nevidni ali, bolje rečeno, odsotni, seveda ne po lastni izbiri, ampak zaradi avtorjeve odločitve (Svevo in Saba).
Po količini najdaljše poglavje je posvečeno kraškemu geniju Srečku Kosovelu. Živel je v prostoru (Kras, Trst), ki je bil medkulturnim stikom sicer naklonjen, prepad med ob severnem Jadranu živečima narodoma pa je začel kopati fašizem, ki se je v času Kosovelovega življenja vse bolj povzpenjal na oblast in krepil. Kljub temu se pesnik Krasa ni želel odreči stikom z Italijani, med bolj znana štejemo njegovo prijateljstvo s Carlom Curciem.
Med morda manj znane avtorje, ki so živeli in delovali v 20. stoletju, spada v Dutovljah rojeni in v Trstu odrasli Josip Tavčar, avtor velikega števila gledaliških iger, ne samo v slovenskem, ampak predvsem v italijanskem jeziku. Če pa smo Slovenci komu od pripadnikov večinskega naroda kaj dolžni, je to prav gotovo Fulvio Tomizza. V Juricanih pri Materadi pred devetdesetimi leti rojeni pisec je seveda premogel slovanske korenine, pisal pa je v italijanščini. Za razliko od Slataperja, ki je italijanstvo razumel tudi in predvsem v bojeviti obliki (padel je kot iredentist v prvem letu soške fronte nedaleč od Gorice), je Tomizza že kmalu zakopal bojno sekiro in se skušal v čim večji meri približati svojim slovenskim in hrvaškim sosedom. Prava senzacija je bila namreč v drugi polovici 80. let preteklega stoletja izid njegovega romana Mladoporočenca z Ulice Rossetti, ki je v javnost prinesla manj znano zgodbo iz naše polpretekle zgodovine.
Med obravnavane avtorje, ki jih doslej nismo omenili, spadajo še France Bevk, Claudio H. Martelli, Juan Octavio Prenz in seveda Boris Pahor.
Skratka, Altronautom želimo veliko poguma med raziskovanjem sosednjih vesolij. Da bo na Kosovelovi vprašanji iz Svetlih akordov klavirja, ki se glasita: “Ali se ljubiva? / Ali sva samo zvezdi, / ki gresta čez iste pokrajine?” odgovor bolj pritrdilen na prvo kakor na drugo.
