Puščavski podvig za naše odnose

Že smo zakorakali v postni čas, ki se vselej odpre z našim Gospodom v puščavi, kar je prva pomembna zadeva, potem pa seveda še hudičeve skušnjave. Post je milostni čas, dan človeku, da se res umakne in odmakne od vsega, kar dela sicer, da se posveti življenju. To je sestavljeno iz treh vrst odnosov do Boga, do bližnjega in do samega sebe. Na voljo imamo zlasti dve orodji, da bi se posvetili odnosu do Boga in samih sebe, ker je čas posvečen Bogu tudi čas, ki ga pravzaprav posvetimo samim sebi, čeprav ne povsem, a do tega še pridemo. Vsekakor je potreben odmik in umik, a tudi neki notranji vpogled in uvid, zato pa orodji molitve in posta. Krščanska asketika je prvi od dveh obrazov duhovne teologije, kjer drugega predstavlja mistika, je pa sicer to zelo konkretno prizadevanje, da bi sodelovali z Božjo milostjo, torej s tem, da bi nam lahko bili naklonjeni Božji darovi, ki so darovi Sv. Duha. Tako namreč Gospod pravi, da bo Oče naklonil prav Sv. Duha vsem tistim, ki ga bodo prosili (Lk 11,13), da bi potem s pomočjo teh duhovnih darov lahko s svojim sodelovanjem obrodili duhovne sadove, kar nam pojasnjuje, če ponovimo, sv. Pavel v 5. poglavju Pisma Galačanom. Odmik nam je vedno potreben in je stvar naše volje in odločitve, ki je odločitev in umik v tišino, da bi lahko doživeli tihoto ali bi nam ta bila naklonjena kot milostni dar. O tem vprašanju se sicer zelo splača prebrati knjigo kardinala Saraha, ki smo jo že omenili, namreč ‘Moč tihote’, morda kot lepo postno duhovno branje. Po eni strani gotovo gre za odpoved vsakdanjemu hrupu, da bi se morda za nekaj časa v dnevu napotili v “kamrico našega srca”, če rečemo s Cankarjem, da bi tako ne srečali samo Boga, ki bi se nam nekako razodel in nam spregovoril po svoji tihoti, temveč da bi se tako srečali tudi sami s seboj. Spoznanje samega sebe je namreč pomembno tudi v splošnem oziru, kakor nam pričajo že stari Grki, recimo konkretno Platon. Skušnjave nam po drugi strani govorijo ne samo o notranjem boju, v smislu samo bojev v naši duši, v naši notranjosti, kakor je, recimo, menil sv. Ciprijan, da je šlo, ko je komentiral ta odlomek, temveč o tem, da je hudič tiste vrste premetenec, ki nas skuša čisto zunanje, v smislu naših čustev, čutov, želja in podobnega, pretentati, da bi šli po napačni poti oz. se sploh ne bi spustili na raven naše duše, se s tem sploh ne bi ukvarjali. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Andrej Vončina / Misel na 1. postno nedeljo

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme