Prve jaslice

Piše: Danilo Čotar

Spomini iz daljnih dni

Moj oče Jože Čotar (Pepč Betin) je bil rojen leta 1906 v Tabru pri Dornberku. Njegovo otroštvo je globoko zaznamovala 1. svetovna vojna. Leta 1916, ko je bil star 10 let, so začele italijanske granate padati tudi na Dornberk in bližnje vasi. Moj nono Lovrenc je bil že na fronti v Galiciji, nona Jožefa je ostala doma s sedmimi nedoraslimi otroki. Oblasti so odredile, da se morajo vsi ljudje izseliti. Bilo je na jesen, grozdje ni bilo še prav zrelo, a so ga vseeno potrgali in uspelo jim je prodati mošt. Tudi koruzo so na hitro pobrali in jo odpeljali z vozom na postajo v Branik. Granate so namreč poškodovale železnico in postaja v Dornberku ni bila uporabna. Nona se je z otroki odpravila peš iz Tabra v Branik in vsi so bili natovorjeni z vso mogočo šaro. Desetletni Jože in dvanajstletni Danijel sta izmenoma nesla na hrbtu “cicibaci” najmlajšo sestrico Tončko, ki je bila stara dve leti in pol.

Za otroke je bila prva vožnja z vlakom veliko doživetje. Radovedno so ogledovali tujo pokrajino, nona pa je bila v skrbeh. Peljali so se v Trebnje na Dolenjskem. Dobili so eno sobo v vasici Gomila blizu Mirne. Na vzpetini nad vasico je še vedno stal ponosni grad Lanšprež. Na kmetiji, kjer so dobili zatočišče, se je reklo pri Majcnovih in je stala ob potoku Gomilščica na poti z Lanšpreža v Mirno. To je bila velika sreča, saj so večino beguncev natrpali v razna taborišča, kjer so se imeli veliko slabše. Oče je začel obiskovati 3. razred ljudske šole v Mirni. Pri prvi uri verouka ga je katehet poklical pred tablo češ, zdaj bomo videli, kaj znajo ti primorski reveži. Mali Pepč je na pamet in gladko zdrdral vse molitve in zapovedi, ki jih je katehet zahteval, in še več, kot je bil vprašan, bi znal. Župnik je bil presenečen in je moral pač spremeniti mnenje o primorskih revežih. Od tistega dne je fantiča vedno hvalil in ga postavljal za zgled domačim lenuhom. V šolo sta z bratom Danijelom pešačila skupaj z Majcnovimi otroki, ki so bili do beguncev prijazni in so jim tu pa tam radi odstopili od svoje malice košček ajdovega kruha ali jabolko.

Bližal se je prvi Božič v begunstvu. Na Dolenjskem je nametlo veliko snega in primorski otroci niso še videli česa takega. Izjemnega doživetja so bili deležni ob nedeljah. Majcnova domačija je stala prav ob cesti in ob nedeljah se je peljala tam mimo k maši lanšpreška gospa Bianka Wurzbach, ampak kako: na velikih saneh, s konjsko vprego in voznikom. Vsi trije so bili imenitno napravljeni, konj je imel na komatu obešene celo kraguljčke, ki so med tekom pozvanjali. Naši begunčki so pritekli k cesti, strmeli v prizor in zdelo se jim je, da gledajo pravljico. Gospa je celo ukazala zaustaviti sani, da je otrokom podarila jabolka in z njimi malo božičnega razpoloženja.

Poleti 1917 so enajstletnega Pepča poslali za pastirja k premožni družini na Grič. Za majhnega fantiča je bila huda preizkušnja, a tako se je delalo takrat. Domačija je stala v bližini gradu Lanšprež, ki ga je leta 1765 kupil sloviti čebelarski učitelj Peter Pavel Glavar in ga dal lepo obnoviti. Tu je ustanovil čebelarsko šolo. Leta 1942 je bil grad požgan. Ostala je le kapela, v kateri je pokopan župnik, kmetijski strokovnjak in narodni buditelj P. P. Glavar. Oče se je vedno spominjal, da je bil na vhodu domačije, kamor je prišel za pastirja, napis Zaloga premoga Josip Pavlin. Gospodar je bil strog, a ni ravnal z njim grdo. Poleti je fantič pasel krave, pozimi pa pomagal v štali, nosil drva in opravljal, kar je mogel. Od tam je bilo pol ure hoda do Mirne. Najbolj tesno mu je bilo pri srcu, ko so ga gospodarji pozimi poslali, naj kaj nese v kako oddaljeno kmetijo. Hoja po temnem, zasneženem gozdu mu je vzbujala grozo, saj je slišal pripovedovati, da so v tistih gozdovih volkovi in celo da so prav pred kratkim videli enega, ki je v Mirni tekel vzdolž železnice.

Za tisti drugi Božič v begunstvu in kot hlapček pri tujih ljudeh si je zaželel jaslice, ki bi mu prinesle nekaj veselja. V prostoru, kjer je imel ležišče, je bilo majhno okence, a ker so bili zidovi debeli, je bila okenska polica kar široka. Pomislil je, da bi bila primeren prostor za jaslice. Nabral je nekaj mahu in lišajev, lepo postlal in s smrekovim lubjem ter koščki deskic in drvic zgradil štalico, kozolec in lesen plot. Posrečilo se mu je nekje stakniti stare figure, ki so jih gospodarji zavrgli. Postavil jih je v svoje jaslice in zdele so se mu prav imenitne. Svetloba, ki je pronicala skozi okence, je prizor tako lepo osvetlila, da so bile to najlepše jaslice na svetu. Ostale so mu v spominu za vse življenje in zgodbo o teh prvih jaslicah sem v očetovih pripovedih poslušal velikokrat. Spomin je bil tako živ, da se je oče nekoč odločil, da ga zapiše in objavi. Po njegovi smrti sem med papirji našel list, na katerem je osnutek članka, ki je bil verjetno namenjen za Katoliški glas. V osnutku je veliko popravkov, isto besedo je večkrat prečrtal in jo nadomestil z drugim izrazom. Zdi se mi, da je bil pri pisanju tako prizadet, da globokih občutkov ni znal prav izraziti. Na drugi strani lista je začel zgodbo pisati še enkrat skraja, a zopet prekinil. To njegovo željo sem zdaj vsaj deloma izpolnil. Članku je dal naslov Lovrenčeve prve jaslice, torej si je sposodil za psevdonim ime očeta, ki je bil takrat na ruski fronti.

Leta 1918 je bilo vojne konec in mati se je z otroki vrnila domov. Vas je bila porušena in vinogradi razdejani. Treba je bilo začeti vse znova. Jeseni se je vrnil starejši sin Lojze (roj. 1899), ki so ga kot 18-letnika poslali v strelske jarke na Rombon, a je preživel in šel z Avstrijci do Piave, od koder je prišel s puško na rami. Zadnji se je vrnil iz ruskega ujetništva moj nono Lovrenc. Preživel je tifus, strahovito obleganje trdnjave Przemysl v Galiciji in rusko ujetništvo. Domov je prišel novembra 1918 tako izčrpan, da ga domači niso prepoznali. Bili so srečni, da so ostali vsi živi in se zopet združili v rojstnem Tabru. Zelo redke so bile take družine. Bližal se je prvi Božič po koncu vojne. V večini družin so žalovali za možmi in fanti, ki so padli na raznih frontah, in božično razpoloženje je bilo tiho in zagrenjeno.

Na fotografiji: oče opazuje (1992) star Majcnov kozolec, ki je že stal tam med prvo svetovno vojno

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme