Prisrčno srečanje z beneško ustvarjalnostjo
Dne 8. februarja je na osnovni šoli Josipa Abrama potekalo prav prijetno srečanje z beneško pisateljico in pravljičarko Ado Tomasetig ter narečno pesnico in gledališko igralko Marino Cernetig, ki sta otroke popeljali v čarobni svet škratov, pastirjev in drugih bitij prelepe Beneške Slovenije. Pripoved in uprizoritev posameznih prizorov je bogatilo toplo beneško narečje.
Dan slovenske kulture je po prijaznem sprejemu dveh gostij iz Benečije uvedel peti razred z recitalom poezij o Prešernu, ki jih je spesnila prav za tovrstne priložnosti naša pesnica Ljubka Šorli. Po obveznem poklonu našemu največjemu slovenskemu pesniku je besedo prevzela ga. Marina, ki je predstavila kraje, iz katerih prihajata, njihove pravljice in pravljične like, o katerih so jim pripovedovali starši, babice, dedje… Tako se je to bogastvo ohranjalo po ustnem izročilu iz roda v rod, predvsem pa sta se ohranili slovenska beseda in slovenska kultura. Ko sta bili onidve majhni, še ni bilo današnje dvojezične šole, doma sta govorili v slovenskem narečju, knjižnega jezika sploh nista poznali. V šoli so bili otroci tepeni, če so črhnili samo eno slovensko besedo. Starši so jima vedno z veseljem pripovedavali veliko pravljic in zaradi tega se je njuna ljubezen do tovrstnih pripovedi ohranila do danes. Ga. Ada Tomasetig je z veliko potrpežljivostjo nabirala, poslušala in zapisovala beneške pripovedi ter jih objavila v svoji knjigi Od Idrije do Nadiže.
Otrokom je razkrila svojo malo skrivnost, in sicer, da je škratek Duluka zbral prav njeno hišo za svoj dom. Po značaju je dober, a včasih tudi rad ponagaja, predvsem otrokom, če pustijo sobo razmetano. Potem jim kar skrije igrače ali copate… Nekega dne se je odločil, da si naredi odejo. Ptički so mu pomagali in vsak mu je dal nekaj svojega perja, on pa je v zameno pobral mrvice z mize in jim jih je odnesel. To je bila le ena izmed mnogih pravljic, ki so jih bili deležni naši otroci. Potem jim je namreč povedala zgodbico o modrih krivopetah, katerim so Beneški Slovenci zelo hvaležni, ker so jih naučile marsikatero spretnost. Gubanc in štrukljev, ki so ponos teh krajev, ne bi bilo brez krivopet. Poslušali so še pravljico o pobiču Tončku, ki se je rešil hudobne čarovnice, pa pripoved o fižolčkih, ki so se spremenili v male otročičke, pa še o čečici Katerinci, ki je izgubila vse, ker je hotela imeti preveč in je pozabila na svoje zaobljube, pa o kraljici Vidi in Landarski jami.
Ob koncu so bili deležni še bogatega knjižnega darila, učiteljice in učenci pa so se jima toplo zahvalili z velikim aplavzom in šopkom rož. Njune pripovedi so poslušalce tako navdušile, da so se odločili, da bomo prihodnje leto prav gotovo izpeljali izlet v Špeter, obiskali dvojezično šolo in Landarsko jamo. Učno osebje se želi iskreno zahvaliti Eriki Jazbar, kateri gre vsa zasluga za to svojevrstno in bogato srečanje z dvema kulturnima delavkama iz Benečije, kjer se vsakodnevno pogumno borijo za obstoj in rast slovenske besede ter kulture.
SG
