Prinašajmo kulturo upanja! Goriško bratsko srečanje ob jaslicah

Tradicionalno, letos že osemnajsto bratsko srečanje ob jaslicah, ki ga v začetku januarja vsako leto prirejata bratstvi Frančiškovega svetnega reda iz Nove Gorice in Gorice, je v svetem letu, ki se je začelo pred nekaj tedni, seveda potekalo v znamenju upanja.

V nedeljo, 12. januarja 2025, se je pri mejnem prehodu na Škabrijelovi ulici, kjer nekateri simboli pričajo o prizadevanjih za sožitje med tu živečima narodoma, zbrala lepa množica ljudi, ki so želeli ob spominu na Frančiškove prve jaslice še enkrat potrditi željo po skupnem preseganju meja in duhu bratstva.

Med njimi sta bila tudi goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli in, v imenu koprskega škofa, g. Bogdan Vidmar. “V sebi nosimo neuničljivo upanje, ki nam ga daje Jezusovo rojstvo in njegovo vstajenje,” so med drugim uvodoma povedati organizatorji dogodka. Vsi smo klicani, da doprinesemo nekaj svojih darov, ki nam jih je Bog dal, v iskanje skupnega dobrega. Spričo vojn, uničenja in trpljenja po svetu bodimo Gospodu “hvaležni, da živimo v miru s sosedi, da skupno pripravljamo Evropsko prestolnico kulture in se trudimo, da bi bil mir naše vodilo v vsakodnevnih odnosih”. Na poti od mejnega prehoda do svetišča na Kostanjevici so navzoči – ob molitvah in petju – v več etapah lahko prisluhnili, v slovenščini in italijanščini, pripovedi o prvih jaslicah sv. Frančiška v Grecciu leta 1223 in pa o daru stigem, ki jih je prejel asiški ubožec, poleg tega pa tudi o več kot 400 let starem Marijinem svetišču in samostanu na Kapeli nad Novo Gorico, o znamenitem jezikoslovcu p. Stanislavu Škrabcu, ki je na Kostanjevici živel in deloval celih 42 let, ter o katehetu in organistu p. Aleksandru Vavpotiču, ki so ga italijanski vojaki leta 1916 ubili v predoru pod Kostanjevico.

V cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji je bilo po rožnem vencu praznično somaševanje, ki ga je – na praznik Jezusovega krsta – ob drugih duhovnikih in redovnikih vodil msgr. Redaelli. Nadškof je izrazil navdušenje nad skupno “potjo upanja”, ko so zbrani verniki kot “romarji upanja” lahko uresničili vabilo papeža Frančiška za sveto leto 2025. “Naš krst je dokončna Božja beseda za vsakega izmed nas,” zaradi česar naše upanje ni neka splošna želja, ki se nanaša na nekaj, za kar ne vemo, če bo, temveč je že gotovost. Gotovi smo, da smo Božji dediči, smo pa še na poti. To “gotovo upanje” je lepo izrazil sv. Frančišek v svoji najstarejši molitvi pred Križanim O vzvišeni in veličastni Bog. Lep je naćin, kako asiški svetnik označi tri kreposti: prava vera, brez skrbi in omahovanj, gotovo in trdno upanje, popolna ljubezen, ki ne pozna senc egoizma. V drugem besedilu sv. Frančišek govori o upanju ne kot o kreposti, “kajti upanje je Bog sam”. Mi upamo v Boga, on je predmet in temelj našega upanja, on nam daje upanje, kot pastir z nežnostjo in usmiljenjem podpira našo pot upanja, “Bog sam je naše upanje”, je dejal msgr. Redaelli. Kristjani nismo svetniki, in vendar imamo v sebi gotovo upanje v Božjo ljubezen. Zato moramo o tem pričati, biti moramo vsaj majhno znamenje upanja za ljudi, ki jih srečujemo. Krščanske skupnosti, ki živijo v Novi Gorici in Gorici, povezani z Evropsko prestolnico kulture, moramo prinašati kulturo upanja. “Ne razočarajmo tistih, ki to pričakujejo od nas.”

Tik pred koncem maše je spregovoril še g. Vidmar. Ko se odprejo nebesa, se omogočijo komunikacija in srečanja, je dejal. Letošnje srečanje je imelo širši, kulturni in družbeni značaj; zato je g. Bogdan v prvih vrstah cerkve pozdravil tudi predstavnika dveh občinskih uprav, ki sta se prvič udeležila čezmejnega romanja; to sta bila novogoriški podžupan Anton Harej in goriška občinska odbornica za EPK Patrizia Artico. V letu kulture, ki bo za kristjane tudi leto upanja, bo storjenega veliko dobrega, “vendar ne smemo pozabiti, da je najpomembnejše to, da smo Božji otroci, da nas Oče ljubi”. Najdragocenejše, kar bo ostalo od tega leta, so naša srečanja, naši medsebojni lepi prijateljski odnosi v ljubezni. “Vi ste pričevalci vsega tega.” Poklicani smo, da v upanju hodimo, da upanje prinašamo, da smo “misijonarji upanja”.

Po župniku p. Boštjanu Horvatu je nazadnje v imenu novogoriškega FSR k mikrofonu stopil še Stanko Šorli. V imenu Silve Valič, predsednice FSR Nova Gorica, ki je priredilo letošnje  srečanje “po poti upanja”, se je zahvalil vsem, ki so ga omogočili in se ga udeležili, za prisotnost tudi slovenskima predstavnikoma narodnega in mednarodnega sveta FSR.