Primorce 25+@srčni
Na moč slovesno je bilo na prepolni vipavski škofijski gimnaziji v nedeljo Kristusa Kralja, zavetnika vipavskega semenišča in dijaškega doma. Praznovali so namreč četrt stoletja od trenutka, ko je šola dobila priznanje države. Pred tem so namreč, kljub precej višji kakovosti, gimnazijci bili brez štipendij in brez priznane mature. Vipavsko maturo so jim priznali le na tujih univerzah.
Srednja verska šola (SVŠ) se je leta 1991 tako preoblikovala v Škofijsko gimnazijo Vipava (ŠGV) in stopila na novo pot do takrat neslutenega razvoja. Vsega tega so se na različne načine spomnili tudi s slavnostno akademijo, na kateri je svoj poklon semenišču in gimnaziji dala tudi država. Predsednik Republike Borut Pahor je na slovesnosti šoli osebno izročil posebno priznanje, ki ga podeljuje za zasluge ob osamosvojitvi Slovenije, ker v mladih “krepi vrednote in jih vzgaja v pogumne in samozavestne ljudi”.
Poglejmo nekaj osnovnih podatkov o nastanku šole. Če se poigramo z besedami, lahko rečemo, da je bilo njeno spočetje leta 1950, rojstvo 1952, krst 1957 in birma 1991. Leta 1950 je bilo namreč po velikih težavah ustanovljeno prvo malo semenišče v Sloveniji po drugi svetovni vojni, ki je bilo vse do osamosvojitve tudi edino škofijsko semenišče za dijake, duhovniške kandidate v Sloveniji. Prvi gojenci pa so v veliko stavbo vipavskega župnišča vstopili šele leta 1952. Pet let kasneje pa je nastala popolna klasična gimnazija, edina v Sloveniji. Šele leta 1967 se ji je pridružila salezijanska gimnazija v Želimljah. Duhovniški kandidati ljubljanske in koprske škofije so se tako do leta 1991 vsi šolali v Vipavi. Bilo jih je 545. Leta 1991 je prva slovenska vlada tik pred osamosvojitvijo obe gimnaziji priznala, vse tri škofije pa so v kratkem ustanovile vsaka svojo javno gimnazijo s semeniščem. Danes imamo tako štiri cerkvene gimnazije, ki že desetletja vzgajajo maturante: Vipava (1957), Želimlje (1967), Ljubljana (1993) in Maribor (1997).
Naj kot zanimivost omenimo, da je komunistična tajna policija na šoli namestila prisluškovalne naprave. Starejši profesorji tudi vedo povedati, da je Udba vedno med gojence postavila svojega agenta. Učitelji so ga navadno prepoznali in so pred njim pazili, kaj so govorili. Zadnji, ki so ga gojenci prepoznali kot udbovskega informatorja, je bil na šoli še leta 1990. O dogajanju pa je takrat oblastem verjetno poročal tudi zunanji učitelj, ki je poučeval predvojaški pouk. Tako vsaj domnevajo gojenci zadnje generacije SVŠ.
Med slovesno mašo v prepolni cerkvi v Logu, s katero se je začel nekdanji “hišni praznik” Kristusa Kralja, je spregovoril koprski škof Jurij Bizjak: “Semenišče je gostilo več kot 500 gojencev iz vse Slovenije in iz vrst njegovih dijakov je izšlo nad 200 duhovnikov. Gospod je v povojnih letih sejal z velikimi zamahi in mnogo semen duhovniškega poklica je padlo v globoko in rodovitno zemljo ter prineslo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad”. Med nekdanjimi maturanti najdemo precej znanih ljudi, od škofa do ustavnega sodnika, od svetovno znanega slikarja do znanstvenika. Veliko je tudi novinarjev in urednikov, ki so se kalili ob glasilu Iskre. Tudi zdajšnji urednik Novega glasa, Jurij Paljk, je bil nekoč urednik Isker. V jubilejni izdaji Isker je omenjen tudi koprski ordinarij Bizjak, nekdanji vipavski maturant in kasnejši priljubljeni spiritual, ki si je “na dvorišču sam popravljal star rumen ford”. Škof Bizjak je v nagovoru poudaril enotnost in povezanost nekdanjega semenišča in njegovih naslednic: “Trenutno rodovitna hčerka škofijska gimnazija Vipava nikakor ne omalovažuje in ne zanemarja poslanstva svoje upokojene matere Srednje verske šole, temveč ga razpihuje in razširja ter na svoj način poglablja in krepi. Obžalujem, da smo verniki prevečkrat premalo res verni in svojo nadnaravno vero prevečkrat izražamo na tak način, da naravno vero svojega bližnjega hromimo”.
Nova, velika gimnazija je zrasla na polju pred Vipavo, stari prostori, vkopani v pobočje strmega hriba nad trgom, pa so ostali za dijaški dom. Gradnja je bila draga in so zanjo prihajali darovi iz vse Primorske, na obeh straneh meje. Župnije koprske škofije pa so zbirale denar v obliki “glavarine”, saj je vsak nedeljnik prispeval takratnih 150 nemških mark. Danes bi to pomenilo približno enak znesek v evrih. Sodobna prostorna šolska stavba je dopolnjena z veliko telovadno dvorano, ki pa je bila v nedeljo premajhna za vse, ki so se želeli usesti in prisluhniti ubranemu petju in skupnemu orkestru nekdanjih in zdajšnjih dijakov. Geslo je bilo izbrano na natečaju, 25+@srčni: četrt stoletja na 40 let podlage, obogatene s (pri) srčnostjo. Ravnatelj gimnazije Vladimir Anžel je dijakom, ki jih je po letu 1991 bilo že 1681, položil na srce: “Samo srčni ljudje zmorejo srčnost izžarevati v okolico in samo srčni ljudje zagotavljajo vsem nam srečne prihodnje čase”.
Slavnostni govornik msgr. Vinko Lapanje je v Vipavi preživel kar 29 let: štiri kot gojenec, druga kot vzgojitelj, ekonom in rektor. Povedal je: “Semenišče in srednja verska šola sta delovala po dobroti in požrtvovalnosti primorskih duhovnikov in vernikov. Po župnijah niso zbirali le finančnih sredstev, ampak tudi pridelke in hrano. Vipavci so bili ponosni, da imajo v svoji sredini semenišče”.
Škof Bizjak pa je podelil visoki priznanji ustanovitelja. Uslužbenki Mariji Kodele za vestno in požrtvovalno skrb za čistočo v prostorih šole ter za tiho skrb za šolsko kapelo. Profesorici Tatjani Božič, ki je z gimnazijo povezana od nastanka kot profesorica slovenskega jezika, za “kakovostno pedagoško delo, za vzpostavljanje medosebnih odnosov in za pričevanje osebne vere”.
Tino Mamić
Preberi tudi
