Presenetljiva Elektra v dinamični izvedbi dirigenta Calessa in režiserja Filibertija
Višek v konici letošnje ter izredni obeti za novo operno in simfonično sezono tržaškega gledališča Verdi
Stilizirana tragična maska grškega gledališča s plakata (oprema LTM & Partners – Animals/Kapusons) najlepše odslikava bistvo zadnje letošnje predstave tržaškega Opernega gledališča Giuseppe Verdi. Vpijoče oči in nema usta Elektre, očarljive in grozne junakinje skladatelja Richarda Straussa in libretista Huga von Hofmannsthala, ponazarjajo vso moč in ekspresivnost glasbenega gledališča, v katerem ni prave ločnice med péto besedo, mogočno in mestoma subtilno orkestracijo ter absolutno premočjo ženske globine, vztrajnosti in brezkompromisnosti.
Tržaški stalni dirigent Enrico Calesso (Treviso 1974) je po diplomi iz klavirja na beneškem konservatoriju B. Marcello in iz teoretske filozofije z Emanuelejem Severinom na Ca’ Foscari končal študij še na dunajski univerzi za glasbo v razredu Uroša Lajovca; od takrat je nadvse aktiven v italijanskem ter zlasti nemškem in avstrijskem prostoru. Celostni umetnik, gledališki, filmski režiser, igralec, pisec in dramatik Marco Filiberti (Milan 1970) je torej z izkušenim Calessom (v Verdiju je leta 2024 dirigiral krasno Straussovo in Hofmannsthalovo Ariadno na Naksosu) soustvaril svojevrstno postavitev, ki je povsem presenetila, če ne celo razburila občinstvo. Zaradi velike zasedbe, ki jo je predvidel skladatelj, je bil orkester izjemoma na odru, pred parterjem pa je zijala ogromna kad, v kateri so se dogajali krvavi prividi in flashbacki znane starogrške družinske žaloigre.
V bogatem gledališkem zvezku je objavljena poglobljena študija klasičnega filologa in muzikologa ter profesorja v Trstu na univerzi in klasičnem liceju Petrarca Franca Serpe (1931–2022) z naslovom Elektra ali o nadvse antični krivdi iz njegove knjige Miti e note. Musica con antichi racconti (Miti in note. Glasba z antičnimi pripovedmi) založbe EUT (Edizioni Università di Trieste) iz leta 2009. Eden najznamenitejših grških ustanovitvenih mitov o nesrečni družini kralja Agamemnona, ki je žrtvoval lastno hčer Ifigenijo zaradi trojanske vojne, o ženi Klitajmestri, ki ga je zato po zmagoviti vrnitvi iz vojne v družbi bratranca in ljubimca Egista ubila, o hčerki Elektri in sinu Orestu, ki maščujeta očetov umor, in hčerki Krizotemidi, ki ne sodeluje pri tem, je prikazan v brezčasni poetičnosti, ki izvira iz etičnega in moralnega branja Ajshila, Sofokleja, Evripida, a tudi iz psihološke, prefinjene glasbene in dramatske predelave. Pomislimo, da Hofmannsthalov libreto za opero iz leta 1909 povzame skoraj v celoti njegovo izvirno isto naslovljeno tragedijo iz leta 1903.
Calesso je obrazložil, kako je ohranil ves razpon in barve inštrumentov, ki spremljajo glasove protagonistov, s prilagojenim številom še vedno zelo obsežnega orkestra, ki šteje kar 86 glasbenikov (18 violin, 12 viol, 8 violončelov, 6 kontrabasov idr.). Režiser Filiberti pa je utemeljil izrazito dinamično in pisano zasnovo režije tudi s prvinami filmske montaže in citati jugendstila, od scenografije Benita Leonorija do kostumov Danieleja Gelsija, luči Alessandra Carlettija, videa Maria Spinacija, koreografij Emanueleja Burrafata, pa tudi fascinantnih igralcev, ki so uprizorili goli mesečno beli, senzualno okrvavljeni žrtvi in mrke “žive prizore” izvornega gorja.
Resnici na ljubo nas ta spektakelska aktualizacija in obogatitev ni povsem prepričala, pravzaprav je skoraj motila ob dojemanju osnovne globoke poezije glasbe in glasov, od značilnih arij, dialogov, disonanc do različnih stopnjevanj dogajanja, ki temelji na zlati sredini enotnosti kraja in časa ter se skozi šest dramaturških enot prebije do zaključnega crescenda. Glavne izvajalke prve zasedbe pa so bile res izredne, od Klitajmestre – Okke von der Damerau, Elektre – Elene Batoukove-Kerl in Krizotemide – Simone Schneider do Egista – Alexandra Schulza in Oresta – Mihaila Petrenka. Da smo še enkrat lahko poglobili ekstatično izkušnjo, smo prebrali nemški izvirnik in lepi prevod Hofmannsthalovega poetičnega besedila omenjenega strokovnjaka Franca Serpe. Na YouTubu pa smo si ogledali izredno okleščeno in minimalistično verzijo dirigenta Christopha von Dohnányija in režiserja Martina Kušeja v Operni hiši Zürich leta 2005, v kateri so prišli do polnega izraza vokalni in filozofski odtenki prabitne in moderne glasbene pesnitve z zrelo lepoto naše Marjane Lipovšek v vlogi Klitajmestre, krasno razbolelo upornostjo in ranjeno svežino danske sopranistke Eve Johannson kot Elektre in boleče očarljiv psihološki prikaz Melanie Diener kot Krizotemide. Tokrat je televizijska režija Felixa Breisacha kljub provokativni sodobni mizansceni s prvimi in bližnjimi plani nastopajočih vrnila vso glasbeno in dramatsko veličino dela. Svetujem ogled.
OBOGATEN SIMFONIČNI REPERTOAR IN OPERNA KLASIKA SEZONE 2026/27
Ob 225. obletnici odprtja tržaškega gledališča Verdi prirejajo kar enajst koncertov skozi celo leto, od 20. septembra do 19. maja: Bosso, Ravel, Šoštakovič, Mozart, Schreier, Beethoven, Brahms, Sinopoli, Sibelius, Čajkovski, Boccadoro, Rahmaninov, Ives, Britten, Berlioz, Mahler, Colasanti, Capogrosso, Saint-Saëns, Rimski-Korsakov. Podaljšek predvideva tudi velikonočni Bachov Pasijon po Mateju in zaključni koncert s suito skladb Bernsteina, Glassa, Adamsa in Gershwina. Prva dva koncerta bosta prirejena v sodelovanju s Tržaško družbo za koncerte in Festivalom Il Faro della Musica.
V opernem razporedu bi omenil zelo pričakovano uvodno delo, Wagnerjevega Lohengrina (13. novembra), in tri domače produkcije: Mozartov Don Juan, diptih Jeanne d’Arc au Bucher/Jeanne Dark (skupaj z Rossettijem) in Verdijevo Aido. Med gostovanji pa, ob tradicionalnem božičnem baletu Hrestač Čajkovskega (iz Neaplja), Donizettijev Ljubezenski napoj (iz Valencie), Puccinijevo La Bohéme (iz Palerma), Bellinijevo Normo (Bologna, Bari in Trst). Žal ni prostora, da bi se zaustavil pri posameznih znanih dirigentih (Calesso, Jordi Bernàcer, Daniel Oren), režiserjih (Arnaud Bernard, Pier Luigi Pizzi, Damiano Michieletto, Paolo Valerio) in solistih (pianista Benedetto Lupo, Jan Lisiecki itd.).
Vse to in navodila za potrditev lanskih abonmajev za obe sezoni oz. nakup novih abonmajev in vstopnic dobite na spletni strani www.teatroverdi-trieste.com ali pri blagajni gledališča (tel.: 040.6722298 – 6722299, e-pošta: boxoffice@teatroverdi-trieste.com) od torka do sobote 9.00–16.00, v nedeljo 10.00–13.00. Zelena telefonska številka: 800 898 868 od ponedeljka do sobote med 9.00 in 21.00.
Fotografije
1. fotografija. Tragična maska Elektre, junakinje starogrških klasikov Ajshila, Sofokleja, Evripida in umetnikov novečenta Huga von Hofmannsthala in Richarda Straussa. Podoba zadnje predstave Teatra Verdi Trieste (LTM & Partners- Animals/Kapusons).
2. fotografija. Protagonist tržaške Elektre je bil tudi domači orkester na odru. Za dresdensko premiero 25.01.1909 je Strauss predvidel impozanten orkestrski sestav. Za uprizoritve v manjših dvoranah pa je domislil prilagojeno zasedbo Otto Singer, ki jo je skladatelj potrdil. Calesso je za izvedbo v Verdiju zbral kar 18 violin (namesto izvirnih 24), 12 viol (namesto 18), 8 čelov (namesto 12) in 6 kontrabasov (namesto 8) za skupno število 86 orkestrašov! (Foto Fabio Parenzan)
3. fotografija. Dve absolutni protagonistki iz prve zasedbe: levo nemška mezzosopranistka Okka von der Damerau kot Klitajmestra in desno ruska dramatična sopranistka Elena Batoukova – Kerl kot Elektra. (Foto Fabio Parenzan)
4. fotografija. V naslednji sezoni bo na sporedu tudi, od 15. do 24. januarja 2027, Don Juan Wolfganga Amadeusa Mozarta. Na sliki je v sredini stari znanec tržaškega Verdija in eno najbolj uglednih imen italijanskega opernega prizorišča, prefinjeni in kultivirani Pier Luigi Pizzi (1930!), ki bo oskrbel režijo, scenografijo in kostume za novo produkcijo tržaškega Verdija. Na desni je še dirigent opere Enrico Calessi in na levi sovrintendant tržaške operne hiše Giuliano Polo. (Foto Fabio Parenzan)
