Prepletenost našega življenja

Prva birma pri cerkvici sv. Florijana

Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja so se pri cerkvici sv. Florijana, ki letos obeležuje 290 let obstoja, zbrali sorodniki, vaščani in posamezni iz bližnjih vasi na prvi podelitvi zakramenta birme v tej cerkvici. Lepo toplo vreme v senci za zidovi opuščene vojašnice je prispevalo k prijetnemu sproščenemu vzdušju med zbranimi verniki po tem dogodku, ki se je nadaljeval z družabnostjo ob dobrotah, ki jih je pred cerkvico ponudila družina birmanca.

Ko pišem te vrstice, mi prihaja na misel, kako prepleteni in nepredvidljivi so dnevi našega življenja; še posebno tista usodna noč pred dvema letoma, ko me je sredi noči prebudila žena, da zvoni žepni telefon. A na drugi strani ni bilo odgovora in niti izpisane številke klicatelja. Sočasno se je ura na nočni omarici ustavila. Pomislil sem, da se je iztrošila baterija – a naslednji dan in vse do današnjega dne še zmeraj normalno teče. Ne prav dolgo zatem je zazvonilo pri vhodu, kjer sta se pojavila uniformirana policaja, ženska in moški, ki sta spraševala po Denisovem očetu. Zvonjenje telefona in zastoj ure sta pokazala čas smrti vnuka v tragični nesreči nedaleč od obeliska na cesti, ki pelje z Opčin za Trst. Prijazen, ustrežljiv otrok, ki mi je veliko pomagal pri uvajanju v upravljanje žepnega telefončka, se je s temi nerazložljivimi znamenji prišel poslednjič poslovit. Ta tragični dogodek me je povezal s komaj umeščenim (23. april) novim škofom tržaške škofije Henrikom Trevisijem. Za vnukov tragični konec, ki se je pripetil 26. aprila, je škof izvedel iz medijev. Tako je zapisal v pismu, naslovljenem družini tragično preminulega Denisa. Kdo bi pričakoval, da se bo komaj umeščeni škof, ki je malo pred tem prišel v to mesto, spomnil družine, da ji izrazi sožalno bližino ob izgubi svojca v tragični nesreči. S to gesto je na samem začetku svoje škofovske poti na Tržaškem pokazal svojo občutljivost do prizadetih, ranljivih, do pomoči potrebnih, skratka do tistih, ki potrebujejo tolažbo in ljubečo besedo. Nekaj dni kasneje, prvega maja, se je na vhodu pojavil duhovniško oblečen mladenič azijskega obraza s pismom škofa Trevisija za našo družino. V pismu z datumom 28. april je pokazal svojo človeško sočutnost z zapisom: “Iz medijev sem izvedel za tragedijo, ki vas je prizadela. Pridružujem se vaši bolečini ob nenadni smrti Denisa. /…/ Ne poznam vas, a vas nosim v srcu. Molim h Gospodu za Denisa in za vas. /…/ Izročam vas Mariji, ki dobro pozna skrivnosti smrti ljubljenega sina. /…/ Marija je videla umirati lastnega sina Jezusa, Marija razume skrivnosti vaše bolečine.” To pismo zaključi z besedami: “Izročam vas Mariji, ki dobro pozna skrivnosti smrti ljubljenega sina. Objemam vas.” Res veliko so nam pomenile te tolažilne misli in besede spoštovanega škofa gospoda Trevisija, ki smo se mu tudi pisno zahvalili za njegovo občutljivost ob tej tragediji. Ko razmišljam o vsem tem, o teh nepričakovanih dogodkih, ki so se pojavili na naši poti, ne morem mimo ugotovitve o prepletenosti, ki spremlja naš vsakdan življenja. Drugi vnuk Arthur, že odrasel mladenič, se je po razhodu z dekletom zatopil v branje filozofskih del različnih mislecev, ki so mu odprli pogled v skrivnosti vere. Med temi ga je najbolj pritegnil sveti Tomaž Akvinski, in sicer z ugotovitvijo, da sta razum in vera združljiva ob dokazu obstoja Boga, na temelju aristotelske filozofije in ob misli, da ima vse smisel in končni cilj, ki je Oče stvarstva. Tako je prišel do novih spoznanj in odločitve za sprejem zakramenta svete birme. In tu smo ponovno prišli v stik s častitim škofom Trevisijem. Po pripravi na obred prejema zakramenta birme, ki ga je vodil župnik g. Pohajač, si je Arthur zaželel, da bi ta potekal v domači cerkvici sv. Florijana, za katero z ženo in ostalimi vaščani že leta skrbiva in urejava njeno notranjost in zunanjo okolico. Ta njegova želja je bila posredovana škofu, ki je pobudo tudi sprejel. A prej se je želel seznaniti, v kakšnem stanju je cerkvica, ki je ni še videl. Zato se je z vnukom zmenil za zasebni obisk in se podrobno seznanil s stanjem in težavami 290 let starega svetišča. Ko se je prepričal, da je lepo vzdrževano in primerno za obred, se je odločil, da zakrament birme Arthurju podeli dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja v cerkvici sv. Florijana pri Banih. Poleg škofa sta maševala še župnik gospod Pohajač in novoimenovani župnik župnije sv. Jerneja na Opčinah gospod Franc Šenk. Po končanem obredu je sledilo pravo presenečenje zame in za ženo, saj nama je častiti gospod škof msgr. Trevisi izročil priznanje za vztrajno nesebično delo in rast verskega življenja slovenske podružnične skupnosti sv. Florijana v Banih. To priznanje ni le najino, jemljeva ga kot priznanje vsem, ki so se trudili in se trudijo za rast vere in kulture v vasi. Nepredvideni dogodki, takšni in drugačni, ki se stalno odvijajo na naši poti, nam kažejo na prepletenost, ki nas spremlja vsepovsod v življenju.