Prelomno apostolsko potovanje Leona XIV.

Dialog s sekularno Francijo, opora najranljivejšim in jasen klic k miru v Evropi

Peto mednarodno apostolsko potovanje papeža Leona XIV., ki je med 25. in 28. septembrom 2026 potekalo v Franciji, že velja za enega prelomnih trenutkov njegovega pontifikata. V Parizu, Lurdu in Metzu papež ni nagovarjal sekularne Francije in Evrope z nostalgičnim branjenjem preteklosti, temveč kot dinamičen misijonski prostor, kjer se krščansko pričevanje ponuja z odprtim dialogom, osebnim etičnim zgledom in služenjem skupnemu dobremu.

Prva etapa potovanja se je začela v prestolnici s političnimi in diplomatskimi srečanji. Papež se je sestal s predsednikom republike in predstavniki oblasti ter obiskal sedež Unesca, kjer so podpisali nov sporazum o sodelovanju na področju izobraževanja, varovanja okolja, umetnosti ter etike umetne inteligence, skladno s smernicami papeževe okrožnice Magnifica humanitas. V nagovoru je sveti oče Francijo označil za “kulturni, umetnostni in duhovni svetilnik”, ki je prek svojih univerz, akademij in mislecev sooblikoval svetovno inteligenco. Oprl se je na francosko nacionalno geslo ter poudaril, da svoboda, enakost in bratstvo niso prazne besede, temveč se navezujejo na univerzalne etične zahteve, ki črpajo vir navdiha prav v evangeliju. Posebno pozornost je namenil vprašanju francoske laičnosti; poudaril je, da pristna in pravilna laičnost ne pomeni izgona verske razsežnosti iz javnega življenja ali šolstva. “Resnična laičnost ne izključuje verske razsežnosti, temveč jo zna uporabiti kot vzgojni vir.” V luči aktualnih mednarodnih kriz je odločno zavrnil miselnost, da je vojna neizogibna. Opozoril je, da mir nikoli ni zgolj “ravnovesje moči” ali plod oboroževalne tekme, temveč vsakodnevno delo pravičnosti in dialoga, ter Francijo pozval, naj ostane neomajna graditeljica miru.

Molitveni vstop pod oboke pariške stolnice Notre-Dame je imel izjemen simbolni pomen. Šlo je za prvi papeški obisk svetovno znane katedrale po uničujočem požaru leta 2019. Med večernicami je obnovljena cerkev zaživela kot podoba vstajenja in vztrajne obnove Cerkve v osrčju sodobne sekularizacije.

Kljub stereotipu o Franciji kot versko ohlajeni družbi so dogodki privabili nepričakovano množico ljudi: nad 700.000 vernikov se je v soboto zbralo pri slovesni sveti maši na pariškem trgu Place de la Concorde, kjer je papež molil, da bi se “živa voda Svetega Duha razlila na vso Francijo”, ter opogumil družine pri njihovem vsakodnevnem poslanstvu. Morje mladih pa je napolnilo stadion v Saint-Denisu na večernem molitvenem bdenju. Leon XIV. jih je pozval k neustrašnemu sledenju Kristusu ter izpostavil, da pristen misijonski zagon ne ruši spoštovanja do drugače mislečih, ampak gradi trdnejšo družbo skozi dejavno ljubezen. V ozadju obiska je bila tudi t. i. majhna iskra v noči francoske Cerkve: opazen porast odraslih katehumenov, saj se je število krstov odraslih v državi v zadnjem desetletju potrojilo! Papež je ta pojav prepoznal kot dokaz, da neposredno, nemoralizirajoče oznanjevanje evangelija odpira srca sodobnega človeka.

Nedelja, 27. septembra, je bila posvečena Lurdu. Pred približno 150.000 verniki je papež vodil somaševanje ter opozoril na poskuse sodobnih tokov, ki skušajo ob soočenju z boleznijo, trpljenjem in starostjo na novo določati vrednost človeškega življenja. “Odločno je treba zavrniti vsako skušnjavo, da bi pod pretvezo lažnega sočutja vzeli življenje … Kar je zakonito, ni nujno, da je moralno.” Bolnikom je zagotovil, da v Cerkvi niso breme, temveč “utripajoče srce naše človečnosti”. Popoldanski del obiska v zavetišču Accueil Notre-Dame in pri kontemplativnih karmeličankah je dopolnilo zasebno srečanje s skupino žrtev spolnih zlorab, s čimer je Leon potrdil zavezanost Sv. sedeža k transparentnosti in celjenju ran.

Zadnji dan potovanja je potekal v Metzu, mestu, ki je zaznamovalo Roberta Schumana, enega ključnih utemeljiteljev povojne evropske integracije, ki mu je Cerkev leta 2021 priznala junaške kreposti. Po medverskem srečanju je Leon XIV. v navzočnosti francoskega predsednika in drugih evropskih voditeljev izrekel programski nagovor z naslovom H koreninam Evrope za mir in enotnost. Evropo je orisal prvenstveno kot kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki se je razvijala prek helenizma, Rimskega cesarstva, širjenja krščanstva ter vključevanja germanskih in slovanskih prvin. Ob Schumanu je izpostavil še enega velikega očeta celine, sv. Benedikta, čigar meniška tradicija je postavila temelje evropskega šolstva, prava, znanosti in skrbi za nemočne. V svojem doslej najostrejšem zunanjepolitičnem svarilu je obsodil ponovni izbruh vojne na evropskih tleh ter spodkopavanje mednarodnega reda. “Danes so človeški in meddržavni odnosi vse bolj barbarski. Vrednost dane besede se prezira; namesto tega se cenijo laži in prevare. Evropa lahko to spiralo konča s spoštovanjem do drugih, ki ga je znala gojiti in ohranjati.” Mir zahteva potrpežljivost, pogajanja in konkretne korake solidarnosti. V sklepnem delu maše v stolnici sv. Štefana je sv. oče mlade pozval, naj prevzamejo odgovornost za prihodnost celine: naj se ne podrejajo logiki nasilja, naj branijo človeško življenje, si upajo ustvarjati družine in z dejavno ljubeznijo gradijo skupnost miru.

Potovanje Leona XIV. je ponudilo jasno sporočilo: sodobna sekularna družba in krščanska dediščina nista obsojeni na spor. V času geopolitičnih razpok in moralnih negotovosti lahko pristno poslušanje, spoštovanje etičnih korenin ter skupna skrb za najranljivejše znova postanejo temelj trdnega miru.