“Prek kulture se zbližujemo, spoznavamo in gradimo boljši svet”
Posebno lepa in dragocena so srečanja v spomin na drago osebo, ki so obenem priložnost za obogatitev skupnosti in – še bolj – njeno kulturno rast. Čotova družina z Vrha Sv. Mihaela je 8. oktobra v sodelovanju s sovodenjskimi krvodajalci priredila v prostorih Lokande Devetak trinajsti dobrodelni večer z naslovom Težka izguba naj lajša tegobe; izkupiček večera so namenili onkološkemu oddelku CRO iz Aviana.
Za uvod je nekaj ljubkih pesmic pod vodstvom Karen Ulian in ob klavirski spremljavi Sare Devetak zapel Otroški pevski zbor Vrh Sv. Mihaela. Županja Alenka Florenin se je Čotovi družini zahvalila in jo pohvalila za organizacijo takega večera, ki je gotovo najlepši način, s katerim se lahko spominjamo nekoga. Tudi predsednik krvodajalcev Štefan Tomsič je dejal, da so v hudih časih, ko je vse več brezdomcev ne le v velikih mestih, nadvse potrebni žlahtni nameni in dobrosrčni ljudje. Kot je povedala Tjaša Devetak, ki je v imenu gostitelja pozdravila številne prisotne, so se letos odločili za pogovor o besednem ustvarjanju in prevajanju enega izmed naših najboljših piscev. O “projektu Rebula” – izdaji treh knjig tržaškega pisatelja in misleca v italijanskem jeziku – je najprej nazorno spregovoril predsednik Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta Ivo Jevnikar. “Prek kulture se zbližujemo, spoznavamo in gradimo boljši svet”. Tudi Alojz Rebula, ki je s svojim opusom že ogromno naredil, še vedno dela za lepši svet. Projekt je izpeljala Knjižnica Dušana Černeta, ki je izkoristila razpis deželne uprave iz leta 2009 in prejela posebna sredstva za pospeševanje spoznavanja med Slovenci in Italijani. Širši javnosti so hoteli približati “velikana zamejske in vseslovenske kulture”, saj “književnost lahko zbližuje”. V italijanščini so izdali roman Nokturno za Primorsko, ki ga je prevedla Martina Clerici, nato teološko leposlovno delo Smer nova zemlja, ki ga je že pred nekaj desetletji prevedel p. Franc Husu, in pa zbirko esejev, predavanj, intervjujev, razmišljanj Da Nicea a Trieste, ki jih je Rebula sam napisal v italijanščini. Spremno besedo je romanu napisal g. Božo Rustja, teološkim razmišljanjem msgr. Marino Qualizza, esejem pa sam Jevnikar. Tri knjige so predložili veliki milanski založbi San Paolo, ki jih je tudi izdala. S sodelavci so jih nato predstavili v Trstu, Gorici, Vidmu in Milanu. O njih so pisali – poleg zamejskih medijev – Il Piccolo in Messaggero Veneto, zelo obširno in večkrat trije škofijski tedniki; pomemben je bil članek, ki ga je za Osservatore Romano napisal kard. Ravasi. Pisal je tudi Avvenire, “v glavne italijanske dnevnike pa nam ni še uspelo prodreti”. Gre za “visoko kulturo, ki je prav, da jo pozna tudi italijanska javnost”. Posebno priznanje je, da je Rebula za prevod Nokturna meseca marca prejel ugledno literarno nagrado Mario Rigoni Stern; zelo lep uspeh je tudi ta, da je predsednik italijanske republike na predlog tržaškega prefekta podelil pisatelju medaljo in diplomo, da je “veliki častnik viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo”, torej najvišje državno odlikovanje za kulturne in socialne zasluge. Podelil mu ga bodo 17. oktobra v Trstu; dan kasneje bo v avditoriju Zavoda združenega sveta v Devinu še ena slovesnost, na kateri mu bodo podelili častno občanstvo.
Posebno zanimiv, prijeten in živahen je nato bil pogovor med časnikarko Eriko Jazbar in prevajalko iz Cimolaisa, ki je v Dantejev jezik prelila Nokturno za Primorsko. Občinstvo ga je namreč zaradi srčnih besed simpatične prevajalke kar petkrat prekinilo s spontanim ploskanjem. Martina Clerici je povedala, kako se je na začetku akademske poti v Trstu “nepričakovano in slučajno” srečala s slovenskim svetom. Zaradi radovednosti je spremenila svoj študijski načrt in izbrala slovenščino: “To je bila najlepša stvar, ki sem jo naredila”! Osnov se je kaj kmalu naučila, “težje je bilo vstopiti v pomen besed, v smisel, ki jim ga daje, kdor jih je uporabil”. Ko pa se potrudiš, da znanje poglobiš, te to neizmeno obogati in “vsak napor je poplačan”. Potrdila je časnikarkine besede, da je “prevajanje literature nehvaležno, saj moraš prevajati duhovna stanja, emocije, pojme, kulturo in narod, ne le jezik”, pa tudi zato, ker od prevajanja književnosti ne živiš. In vendar je – “iz ljubezni” – izbrala prav to, ker ji je literatura veliko pomenila že v otroških letih: “V njej sem našla zatočišče, pustolovščine, način, kako razumeti druge… Kot če bi potovala in spoznavala druge ljudi, medtem ko sedim na domačem divanu”. O svojem prevodu knjige Nokturno za Primorsko je dejala, da jo ljudje ustavljajo in se ji zanj zahvaljujejo, saj “o tem nič ne vedo, pa želijo vedeti… Nikdar ne bi vzeli v roke zgodovinskega eseja… Književnost je zato lahko primerno sredstvo za posredovanje zgodovine, sploh pa pomemben most med ljudmi”. Za prevod take knjige je bilo potrebnega veliko študija in raziskovanja. “Gre za svet, ki ga je vredno odkriti in omogočiti, da ga spoznajo tudi drugi”, zato je pomembno spodbujati mlade, naj stopajo na to pot. “Italija o tem ne ve nič, in vendar to je Italija”. Slovenski jezik je zelo “sintetičen, preprost, jasen, neposreden”, ne pozna navlake retorike, ki je tipična za italijanščino. “Obstajajo besede, ki jih lahko prevedeš samo s celim stavkom”. Lik Filipa Terčelja, o katerem govori roman, jo je očaral. Njegova zgodba vsebuje elemente, ki imajo marsikaj skupnega tudi z italijanskim svetom. Zato lahko Rebulove knjige res približajo slovenski svet širši italijanski javnosti, je dejala Martina Clerici, ki je povedala še marsikaj zanimivega o prevajanju Borisa Pahorja, svojih načrtih in prizadevanjih. Prepričana je namreč, da je Rebulovo delo “trden most, ki se dotika skupnih točk Italijanov in Slovencev… Pri tej knjigi ne gre za politiko, ki ločuje, ne za vero, temveč za človeškost”.
DD
Na Vrhu Sv. Mihaela tradicionalni dobrodelni večer “Težka izguba naj lajša tegobe” in predstavitev “projekta Rebula”
