Preizkus ameriške demokracije
Ameriški volivci so spregovorili in Trump je nedvomno doživel politični udarec. Ameriške vmesne volitve so mu odvzele nadzor nad kongresom, saj so demokrati prevzeli večino v predstavniškem domu in senatu. Predsednik je svojo osebnost, podobo in politično prihodnost močno povezal z usodo republikanske stranke. Pred volitvami je pozival podpornike, naj glasovanje razumejo, kot da je tudi sam na volilnem lističu, zdaj pa se bo moral soočiti z dejstvom, da njegova volja ni nujno tudi volja večine.
Toda ameriške volitve niso zgolj zgodba o republikanskem porazu in demokratski zmagi. So predvsem trenutek, ko se velja vprašati, kaj se dogaja z demokracijo, ko se politika vse bolj spreminja v podobo enega človeka. Trump je v ameriško politično življenje vnesel slog, v katerem so osebna zvestoba, javno poniževanje nasprotnikov, grožnje in nenehno ustvarjanje konfliktov postali skoraj običajen način sporočanja. Njegov politični svet je razdeljen na zveste in sovražnike, na zmagovalce in poražence. V njem je kritika razumljena kot napad, nestrinjanje kot izdaja, institucije pa so sprejemljive le takrat, ko delujejo v skladu z njegovo voljo. Kar bi bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo, je s Trumpom postalo del vsakdanjega političnega besednjaka. Resna vprašanja o demokraciji in odgovornosti se medtem izgubljajo v poplavi škandalov, nepremišljenih objav na družbenih omrežjih in groženj.
Vprašanje, ki danes presega strankarski poraz, je, kako daleč lahko seže moč predsednika, za katerega je politika osebni obračun, mednarodni odnosi namizna igra, vojaška moč pa predvsem sredstvo za uveljavljanje lastne volje. Trumpove odločitve namreč niso več samo vprašanje ameriške notranje politike. Oslabljen, politično ranljiv in vse bolj obremenjen z vprašanji lastne zapuščine bi lahko izgubljeno avtoriteto skušal nadomestiti z demonstracijo moči. Vojna z Iranom, Ukrajina in Bližnji vzhod ostajajo nevarna prizorišča tudi njegovih samovoljnih odločitev, medtem ko ga doma čakajo še vprašanja o bogatenju lastne družine in aferah, ki jih bodo demokrati nedvomno znova odprli. Trump je izgubil del politične moči, ne pa tudi vzvodov, s katerimi lahko vpliva na usodo milijonov ljudi. Voditelj, ki čuti, da se njegov čas izteka, je lahko danes še posebej nevaren, saj njegove izjave, grožnje in vojaški ukazi lahko v nekaj urah spremenijo razmere v svetu, vplivajo na energetske trge, ogrozijo varnost zaveznikov in sprožijo dogodke, katerih posledic ni mogoče ustaviti. Postavlja se vprašanje, ki bi moralo skrbeti ne le Američane, temveč tudi vse nas: kdo in kaj lahko ustavi predsednika, ki lahko o tako usodnih odločitvah odloča v ozračju političnega pritiska, osebnih interesov in nestanovitnosti?
Zmaga demokratov na vmesnih volitvah pomeni več kot spremembo razmerja moči v kongresu. Kongres bo lahko okrepil nadzor nad predsednikovo administracijo, odpiral preiskave in postavljal vprašanja, ki so bila doslej pogosto potisnjena na rob, toda parlamentarna večina sama po sebi ne more izbrisati posledic dveh let politične polarizacije, povrniti izgubljenega zaupanja ali preprečiti vsake predsedniške odločitve, zlasti na področju zunanje in vojaške politike. Trump ostaja predsednik, njegova izvršna pooblastila ostajajo velika in svet bo še naprej odvisen tudi od njegove presoje.
Ameriški volivci so na volitvah postavili politično mejo, zdaj pa je na kongresu in drugih neodvisnih institucijah, da pokažejo, ali so sposobni uveljavljati ustavne omejitve predsedniške oblasti – zmaga demokratov pomeni tudi preizkus delovanja sistema zavor in ravnovesij, na katerem temelji ameriška demokracija. Predsednik ni država, še manj pa je država njegova osebna lastnina!
V času, ko lahko dejansko odločitve enega človeka vplivajo na življenja milijonov, je toliko pomembnejše, da demokratične institucije ohranijo svojo neodvisnost in sposobnost nadzora. Od tega ni odvisna le prihodnost ameriške demokracije, temveč tudi varnost sveta, ki si ne more privoščiti, da bi bila njegova usoda prepuščena nepredvidljivosti enega samega človeka.
