“Pred sabo imamo ljudi, ki so potrebni pomoči”
Še ena značajna ženska, ki zna pogledati beguncem v oči in si zavihati rokave, je Ani Saksida. “Pridi in poglej”, nekako med vrsticami pravi vsakomur, ki z mržnjo ali vsaj brezbrižnostjo gleda na prosilce za azil, ki v Gorici pogosto živijo na človeka nevreden način. Tudi sama je prej imela več pomislekov, postavljala si je veliko vprašanj. Zdaj pa, kot pravi, se ničesar več ne boji.
Že nekaj mesecev imaš opraviti s prostovoljnim delom z begunci oz. prosilci za azil v Gorici. Kako je prišlo do te odločitve?
Do tega je prišlo nekako slučajno, naravno. Pot me je dostikrat zanesla v Bombijev predor, kjer so se begunci zbirali lani jeseni. Kakšnih posebnih občutkov nisem imela. Če sem šla mimo, recimo, dvakrat na teden, sem opazovala, kako se je vrsta njihovih “ležišč” vedno bolj daljšala. Iz tedna v teden jih je bilo vedno več. Spali so na kartonih, tudi bolni, z vročino itd. Prostovoljci, ki so doživeli to, kar se je tam dogajalo, tistih podob in občutkov ne morejo pozabiti.
Tudi sama sem začela razmišljati o tem, kakšno mladost imajo ti fantje, ali je to življenje sploh kaj vredno. Ko se v tunelu skoraj ni dalo več dihati, sem se tisti poti nekaj časa raje izogibala, sem pa vedno brala o tem, kar se je tam dogajalo.
Enkrat po novem letu me je naš župnik Marijan Markežič slučajno poslal na sestanek župnijskih skupnost: tam sem šele spoznala, kakšna je resnična situacija beguncev. Stanje je bilo nevzdržno, neznosno. Njih je bilo veliko, prostovoljcev pa razmeroma premalo. V tistem času sem šla kar nekajkrat mimo župnišča v Podturnu, pa se nisem nikdar ustavila. Nekega dne – očitno je bil pravi trenutek – sem se ustavila. Prav tisti dan so prišle še druge osebe, ki so ponudile svojo razpoložljivost za pripravo večerje. Jaz sem bila sama in česa takega seveda nisem zmogla. Gospa Maria, ki je nekako koordinatorka župnijskih prostovoljcev, mi je rekla, naj pridem v skladišče, kjer se beguncem delijo obleke. Tako sem storila in stvar se je začela. Tja sem šla brez posebnih načrtov: grem, potem bomo videli, sem si rekla.
G. Marijan po maši pri sv. Ivanu včasih spodbudi vernike ali pove, ko kaj nabirate. Kdo še sodeluje? Kakšna je soudeleženost faranov?
Iz naše župnijske skupnosti med begunce hodim edino jaz. Ko je bila potreba – to se je dogajalo zlasti pozimi, ko smo potrebovali topla oblačila -, sem omenila g. Marijanu, ki ga vsi poznamo po njegovi dobrodelnosti in sploh delavnosti, in je sprožil akcijo oz. naznanil v cerkvi, da bomo naredili nabirko. Povedati moram, da so se ljudje izredno izkazali: dali so več kot to, kar so imeli doma. Neka gospa je prinesla, kar je imela, pa je videla, da bi rabili še čepice in rokavice; šla je v trgovino in se po pol ure vrnila s polno torbo … Odziv je bil izreden. Pozimi je bila stiska res velika. Fantje, ki so prihajali po t. i. balkanski poti, so prišli do Gorice zares v slabem stanju. Morali smo jih dobro obleči in obuti.
Ko se je končala zima, smo začeli rabiti lažje obleke. Fantje prihajajo pri 30 stopinjah še vedno v dolgih in toplih oblačilih, zato smo – vedno preko g. Marijana – sprožili drugo akcijo. Tudi tokrat so se ljudje dobro izkazali.
V tem trenutku je nekako zatišje, fantov je manj kot v prejšnjih mesecih. Zakaj, še sami ne vemo. Eden izmed razlogov je gotovo bil ramadan, ko v bistvu od sončnega vzhoda do zahoda ne jejo in ne pijejo; zato ostajajo precej umirjeni. Prav čudim se, kako spoštujejo ramadan. Če ne ješ, še še zdržiš; toda ne piti v vročih dneh je “druga muzika”. Večerjali so po 21. uri. Menda jih je bilo tudi pri večerji nekaj manj. Opazili smo, da prostovoljci ne vemo vedno, kaj se v resnici dogaja.
Kdaj in kje pomagaš deliti obleke?
Skladišče je v Podturnu, v stavbi nasproti župnijskega središča, na glavni cesti. Odprto je trikrat na teden: ob ponedeljkih, sredah in petkih med 17. in 18. uro. Tam sva dva ali smo največ trije; kakšenkrat pomaga kakšen fant. Dosti ljudi prinaša blago direktno tja. Nekateri nosijo tudi k meni domov. Fantje prihajajo tja iskat, kar rabijo. V vrsti čakajo na pločniku, povedo, kar želijo, mi presodimo in jim damo, kar imamo. Če kdo prosi čevlje in vidimo, da ima že dober par, mu jih ne damo, saj toliko blaga na izbiro pa vendar nimamo. Si pač pomagajo, kot morejo in znajo…
V skladišču zbiramo oblačila, pa tudi hrano; pred meseci so nam npr. nosili riž, pašto, paradižnike ipd. Darovi so prihajali tudi iz Nemčije. Prostovoljci iz nekaterih goriških župnij, ki pripravljajo večerje, lahko včasih kaj najdejo tudi v našem skladišču. Drugače pa kupujejo tudi sami in za to ne pričakujejo nobenega plačila. Njihovo delo je res hvalevredno.
Zakaj biti prostovoljci?
Večina prostovoljcev, kar jih jaz poznam, niti ne razmišlja o tem, ali je prav, da delajo to, kar delajo. Pač delajo, ker vedo, da imajo pred sabo ljudi, ki so potrebni pomoči. In tako gremo naprej. To delamo z velikim veseljem.
Tudi sama sem imela pomisleke. Priznam, sem jih imela. Zdaj jih nimam več. Imamo možnost nekaj narediti za drugega. Kristjani smo pravzaprav dolžni to delati. Kot smo tudi dolžni ne obsojati, če je le mogoče … Morda ne vsi, a mnogi begunci vedo, da mi smo tam prav zato, ker smo kristjani.
Mislim, da prostovoljcev trenutno ne manjka. Jih pa tudi ni preveč. V tem trenutku nas je dovolj, ker se je njihovo število v zadnjih tednih zmanjšalo; prihaja jih od 30 do največ 45. Sicer pa že napovedujejo, da bo prišel jeseni nov val migrantov, najverjetneje po balkanski poti.
Kakšen je bil tvoj prvi vtis ob prvem stiku s stvarnostjo migrantov na Goriškem?
Ko sem pred meseci videvala fante iz Pakistana, stare 18-20 let, ki so komaj prišli v Gorico in so morda še nekaj dni prej bili doma, moram reči, da so se mi smilili. Niso znali jezika, veliko jih je nepismenih. Najraje bi jim na kakšen način pomagala. Bili so sramežljivi, zadržani, verjetno zelo žalostni.
Moram reči, da imajo “poseben” odnos do žensk: med sabo se lepo pozdravljajo, do nas dveh v skladišču pa so se kdaj vedli, kot da naju ni. Pa sva jih z gospo Mario malce spodbudili, naj lepo pozdravijo, se posmejejo. Prav je, da se zavejo, da so v drugem svetu, v neki drugi kulturi. Hočeš nočeš, vsaj malo se morajo prilagoditi tudi našim razmeram, pa če želijo ostati tu, o čemer močno dvomim, ali pa ne.
Kar jih poznam, se mi zdijo miroljubni, prijazni, nasmejani in dobri. Logično, med njimi je gotovo tudi kakšen, ki ima slabe namene. Kot povsod! Je pa tudi res, da nekatere zapirajo za prazen nič, za malenkosti.
Kakšne so njihove zgodbe?
Zgodbe so najrazličnejše. Hrepenijo po lepšem življenju. Vsakdo, ki gre v svet, hrepeni po lepšem in boljšem življenju. Tako je bilo tudi z našimi predniki, ki so se iz domovine izselili iz ekonomskih razlogov ali pa po vojni; vsi dobro vemo, kaj so tvegali… Sprašuejm se, ali so tudi naši predniki, ki so šli v svet, med potjo doživeli toliko hudega kot ti fantje.
Kakorkoli že, zaradi podobnih razlogov se izseljujejo tudi danes: hrepenijo po boljšem življenju. Veliko jih pošiljajo proč sami starši. Vem za fanta, ki je bil star 14 let: ni hotel študirati, mama se je bala, da ga bo pobrala ulica oz. rekrutacija v Islamsko državo, pa so ga poslali v svet. Ponaredili so celo dokumente in mu “dodali” štiri leta, da je “postal” polnoleten in je lahko odšel. Vsi hrepenijo po boljšem: nekateri potem imajo srečo, da to dosežejo, drugi pa ne.
Ljudje se sprašujejo, kje so ženske. Kar je meni znano, v glavnem ostajajo doma; starši čakajo, da si fantje tu uredijo življenje, potem jim bodo že poslali žensko. Toliko zaupajo družini, ki po njihovi tradiciji izbere nevesto. Težko, da bi si fantje tu našli Italijanko; vsaj v bližnji prihodnosti mislim, da tega ne bo. Kulturne razlike so prevelike, da bi se kar tako integrirali. Nekateri obiskujejo razne tečaje, da pridobijo kakšno točko več, ki jim koristi za pridobitev dovoljenj.
Vse skupaj je zelo zapleteno, res ni enostavno. Bojim se, da bodo še prihajali; bojim se, ker tu nimajo kdove kakšne prihodnosti. Težko je priti do kruha. Vem za nekatere, ki pri nogometnem klubu kosijo travo ali čistijo slačilnice, in to po eno uro na dan; da vam niti ne povem, koliko so plačani.
So tudi nekateri, ki bi radi ostali tu, obenem pa še naprej hrepenijo po svojem domu.
V njih prevladujeta upanje in moč ali razočaranje in potrtost?
Po mojem eno in drugo. Mnogi pripovedujejo, kaj vsega so po balkanski poti doživeli, kako so jih ljudje zavračali, tudi pretepali brez nobene milosti. Kako naj ne bi bili razočarani? Upanje pa vedno zadnje umre.
Ne prihajajo le prek Balkana. So tudi tisti, ki prihajajo iz Nemčije, Francije in drugih bolj severnih evropskih držav. Naši someščani včasih jamrajo, češ, poglejte, kako so lepo oblečeni, kakšne telefončke imajo itd. Osebno me to ne zanima. Vem pa, da so mnogi od teh npr. v Nemčiji več let delali; dovoljenje jim je poteklo in so prišli v Gorico, da bi ga obnovili. Seveda imajo nekaj denarja. Zakaj bi ne smeli biti oblečeni? So lepi in mladi fantje, ki si želijo biti lepo oblečeni, prav tako kot naši. Razlika je v tem, da si je večina od njih sama zaslužila denar; naši pa so lepo oblečeni, ker jim je nekdo to kupil in plačal. Telefončki pa so edino sredstvo, ki ga imajo na razpolago, da ohranjajo stik s svojo družino. Kdo bi si tega ne želel? (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Danijel Devetak / Pogovor: Ani SaksidaPreberi tudi
Kristjani in družba
