Pot miru v teh nemirnih časih vse bolj aktualna

V teh nemirnih časih, ko smo se že povsem navadili na to, da ne tako daleč od nas divja vojna, ko se nam zdijo oboroženi spopadi nekaj običajnega in nas poročanje o tem, koliko ljudi je bilo ubitih v tem ali onem bombnem napadu, ne vrže več iz tira, ampak zraven ležerno žvečimo, kar imamo za zajtrk, kosilo ali večerjo, je sporočilo Poti miru toliko bolj pomembno.

V časih, ko politiki v Bruslju kar tekmujejo v tem, kdo bo predlagal večje povišanje izdatkov za oborožitev (kar bi še pred nekaj leti obveljalo za nekaj nezaslišanega), ko Donald Trump javno in brez dlake na jeziku razlaga svoje ekspanzionistične apetite …, bi veljalo vse te krojače naše usode, ki sprejemajo odločitve, pomembne za vse nas, povabiti na katerega od odsekov Poti miru od Alp do Jadrana, daljinske pohodniške poti po sledeh soške fronte.

Kjerkoli na tem razvejanem kapilarnem sistemu poti od Loga pod Mangartom do Trsta, ki meri skupaj okrog 500 kilometrov, bi v nekdanjih strelskih jarkih, kavernah, trdnjavah, na mulatjerah, pri spomenikih, kostnicah in še kje prejeli eno in enako sporočilo: da so vojne, vojni spopadi, oboroževanje … nekaj grozljivega, primitivnega, nekaj, kar prinaša le negativno – žalost, izgube, bolečino, strah, novo sovraštvo … A vprašanje, ali bi dojeli, ali bi razumeli.

Glede na aktualno dogajanje imamo ljudje zelo kratek spomin in se iz napak bolj malo naučimo. Ves čas se vrtimo v začaranem krogu, v katerem imajo vojne in oboroženi spopadi pomembno mesto, če že ne ključne vloge, le pojavljajo se v različnih časovnih intervalih. Po relativno dolgem obdobju miru smo očitno (že od začetka vojne v Ukrajini) znova v obdobju nemiru.

Pot miru, ki so jo v fundaciji z enakim imenom zasnovali leta 2000, je, ne glede na vse zgoraj zapisano oziroma prav zato, zgodba o uspehu. Zato, ker se njeni snovalci z opozarjanjem na vojne grozote na svoj način trudijo preprečiti nove. Pot miru povezuje območja in ljudi ter bogato naravno in kulturno dediščino nekdanje soške fronte med prvo svetovno vojno. Na 30 odsekov razdeljena daljinska pohodniška pot je ponekod primerna tudi za kolesarje, predvsem gorske. Načeloma poteka po stezah, makadamskih poteh in kolovozih. Dobro je označena s prepoznavnimi oznakami. Kjer je potrebno, so ob njej tudi večje informativne table.

S sodelovanjem Fundacije Poti miru, Posoškega razvojnega centra, razvojne agencije Furlanije – Julijske krajine PromoTurismo FVG, turističnih destinacij vzdolž poti, društev, občin in ostalih partnerjev je Pot miru od Alp do Jadrana prerasla v čezmejno zgodbo in postaja vse bolj prepoznaven turistični produkt. Povezuje območja, ki jih je vojna nekoč ločevala, in privablja vse več pohodnikov, zgodovinskih navdušencev, sorodnikov padlih vojakov in drugih obiskovalcev. Lani jo je po dostopnih statistikah na organiziranih vodenjih ali samostojno obiskalo 304.875 ljudi.

Zato se trudijo snovalci poti vzpostaviti tudi mrežo ponudnikov nastanitev vzdolž celotne trase Poti miru. Lani je zaživel Walk of Peace klub ponudnikov, ki ima že okrog 50 članov. V kasnejši razvojni fazi bodo v ta klub sprejeti tudi ponudniki transferjev, športnih dejavnosti in gostinske ponudbe. Cilj te nadgradnje poti je gostom in partnerskim turističnim agencijam omogočiti lažje načrtovanje itinerarijev in izboljšanje informiranosti gostov na Poti miru.

Na nedavni študijski turi za aktualne in potencialne člane kluba ponudnikov, ki je vključevala ogled Mirenskega Gradu, Pomnika miru na Cerju in obisk muzeja na Debeli Griži, so organizatorji udeležencem pojasnili, da je v pripravi tudi mobilna pohodniška aplikacija po Poti miru, sicer pa je vse tiskano gradivo na voljo v treh sprejemnih centrih Poti miru na slovenski strani, v Kobaridu, na Sabotinu in na Cerju.

Od leta 2017 pri različnih projektih za nadgradnjo Poti miru sodeluje tudi Posoški razvojni center. Najpomembnejšo dediščino so popisali. Zavedanje o pomenu miru (ki ga ni nikoli dovolj), prek delavnic prenašajo na mlade. Snovalci poti se že danes sprašujejo, kako jo bodo upravljali in vzdrževali, ko evropskih projektov, iz katerih so do zdaj spretno črpali potreben denar, ne bo več. Že prihodnje leto nameravajo Pot miru prijaviti na Svet Evrope kot kulturno pot. Ideja je tudi, da bi najbolj poznano dediščino Poti miru vpisali na Unescov seznam.