Pokopane bojne sekire
Pogajanja za nastanek nove vlade se nadaljujejo. Do konca redakcije sicer še ni znano, kako se je odločila Državljanska lista, ki je konec prejšnjega tedna postopek imenovanja nove izvršne oblasti nekoliko nepričakovano blokirala. Medtem pa so druge zadeve seveda tekle naprej. Koalicijska pogodba, imena ministrov in prisotnost posameznih strank v vladi niso bili edina tema na slovenskem političnem prizorišču, čeprav drži, da so bili daleč najbolj prevladujoča. No, v prejšnjih dneh pa se je za Slovenijo sklenila še ena dolgotrajna soap opera, v kateri je glavno vlogo igrala tudi Hrvaška: premierja Janez Janša in Zoran Milanović sta podpisala memorandum za rešitev vprašanja deviznih vlog hrvaških državljanov v nekdanji Ljubljanski banki.
Tudi Janša do svojega hrvaškega uspeha
Tik pred iztekom svojega mandata je tako tudi Janša zabeležil svojo zunanjepolitično zmago, ki jo bo vpisal v politični kurikulum. Kot se je Borut Pahor hvalil, da je pod streho spravil arbitražni sporazum za določitev kopenske in (predvsem) morske meje, tako se bo Janša lahko ponašal z rešitvijo drugega perečega problema med sosedskima državama. Ampak, da ne bo pomote, tudi v primeru varčevalcev LB se državi, tako kot pri arbitražnem sporazumu, nista dogovorili glede rešitve, ampak glede načina in metode, kako priti do rešitve. Za Slovenijo sta oba sporazuma pomembna, ker zapirata poglavja, ki so odprta še iz časa Jugoslavije. Za Hrvaško pa sta bila oba sporazuma še pomembnejša, ker sta predstavljala pogoj za pristop k EU. Slovenija je torej na videz imela večjo pogajalsko moč. Če so arbitražni sporazum na slovenski strani mnogi kritizirali, češ da Slovenija te pogajalske moči ni izkoristila, pa je, vsaj na prvi pogled, pri reševanju vprašanja hrvaških varčevalcev svoje interese uspelo bolje izpogajati Sloveniji. A poglejmo natančno, za kaj gre pri tej zgodbi.
Negotova usoda varčevalcev
Po osamosvojitvi leta 1991 je Slovenija prevzela odgovornost za vse devizne vloge na svojem ozemlju. Decembra istega leta je Hrvaška omogočila svojim državljanom, da dve tretjini deviznih vlog (skupaj približno 260 milijonov evrov) iz zagrebške podružnice Ljubljanske banke (LB) prenesejo na hrvaške banke (v glavem sta to bili dve banki: Privredna in Zagrebačka banka): te vloge so se v pričakovanju na povračilo iz Slovenije umestile v hrvaški javni dolg. V naslednjih letih je postalo dogajanje dinamično v obeh državah: leta 1994 je v Sloveniji nastala Nova ljubljanska banka (na pogorišču stare LB): obveznosti LB do tujih deviznih varčevalcev pa se niso prenesle na novo banko. Leta 2001 so z Dunajskim sporazumom o nasledstvu SFRJ poleg drugih stvari poskušali urediti tudi vprašanje nerešenih deviznih vlog, ki naj bi se reševalo v okviru baselske banke za mednarodne poravnave (BIS). Sporazum so ratificirali vsi parlamenti, vključno s hrvaškim Saborom. Do novega preobrata je prišlo leta 2010 na hrvaški strani. Medtem ko so se namreč sklepali mednarodni sporazumi in so evropski birokratski mlini le počasi mleli pravne vidike tega vprašanja, sta hoteli Privredna in Zagrebačka banka priti do hitrejšega povračila sredstev in sta zato tožili NLB (kot naslednico LB) na hrvaških sodiščih z zahtevo za izplačilo nadomestila za devizne vloge. Hrvaško Vrhovno sodišče je leta 2010 zadevo vrnilo v ponovno sojenje svojemu pravosodnemu sistemu, potem ko je bilo vprašanje dalj časa blokirano. Potem ko sta v drugi polovici leta 2010 takratna slovenski in hrvaški premier, Borut Pahor in Jadranka Kosor, skušala zgladiti spore in temo varčevalcev vrniti na evropsko raven, je novi hrvaški premier Zoran Milanović aprila lani podprl stališče o upravičenosti tožb Privredne in Zagrebačke banke proti NLB.
Hrvaški se je mudilo dobiti omenjena sredstva, ker je zadeva postala vroči kostanj notranje politike in pridobivanja volivcev (ter vstopa v EU): najkrajša pot za unovčitev sredstev je bila prav tožba neposredno proti NLB. Slovenija pa se je te tožbe ustrašila: NLB je namreč v zadnjih letih v tako katastrofalnem stanju, da bi si dodatnih stroškov v višini več sto milijonov evrov ne mogla privoščiti. Ob vsem tem bi za Slovenijo (in predvsem za NLB) rešitev vprašanja v sklopu nasledstvenih dogovorov, kot je bilo sklenjeno leta 2001 na Dunaju, bila tudi veliko cenejša. In tako smo prišli do današnjih razvojev.
Strategija Janša – Erjavec
Potem ko se je hrvaški premier Zoran Milanović postavil na stran pritožbe dveh hrvaških bank, je Slovenija burno reagirala in zagrozila, da ne bo podprla vstopa Hrvaške v EU. O taki možnosti razvoja dogodkov je takratni zunanji minister Karel Erjavec govoril še julija lani, in to kljub pogajanjem za rešitev vprašanja, ki sta jih državi začeli po svojih finančnih strokovnjakih Francetu Arharju in Zdravku Rogiću. Temperatura se je v drugi polovici lanskega leta ohladila, pogajanja so tako lahko tekla nekoliko bolj mirno. Do sporazuma je prišlo tako rekoč v zadnjem trenutku: državi sta parafirali dogovor prejšnji četrtek, 7. marca, v ponedeljek, 11. marca, pa sta memorandum podpisala še oba premierja.
In kaj predvideva sveže podpisani memorandum? Kar je za Slovenijo najpomembnejše, je dogovor, da se bo vprašanje prenesenih deviznih vlog LB reševalo v nasledstvenem vprašanju. NLB torej neposredno ne bo finančno oškodovana. V času do rešitve vprašanja bo Hrvaška zaustavila vse postopke na sodišču, ki sta jih vložili Zagrebačka in Privredna banka. Slovenija pa se po drugi strani obvezuje, da bo v parlamentu čim prej sprožila postopek ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe z EU.
No, odprta poglavja s Hrvaško so tako dokončno zaprta, tudi neplačanih računov ni več. Slovenija se lahko vrne k notranjim razprtijam.
Andrej Černic
Preberi tudi
