Poklon msgr. Qualizzi, čedermacu, ki se ni uklonil

Banchig: “Morda je napočil trenutek, da se mu opravičimo za povzročene krivice”

Posebno občuten trenutek dvodnevnega obiska ministrice Suzane Lep Šimenko in državne sekretarke dr. Helene Jaklitsch je bil v sredo, 7. oktobra 2026, v Gorenji Mersi v občini Sveti Lenart, kjer sta se udeležili predstavitve knjige spominov msgr. Marina Qualizze (1940–2025) Oj lepa Lenarska dolina – O bella valle di San Leonardo. Zadnji beneškoslovenski duhovnik oz. čedermac jih je pisal za časnik Dom, ki mu je bil veliko let glavni in odgovorni urednik. Končno so doživeli objavo v knjižni obliki, in sicer v narečju ter v italijanskem prevodu, in bili predstavljeni na dan, ko so poimenovali trg po njem in se tako v njegovem domačem kraju trajno poklonili njegovemu dolgoletnemu delu za slovenski jezik in ljudi Benečije. In to dan po 6. oktobru, ko bi msgr. Qualizza praznoval svoj rojstni dan.

O duhovniku, profesorju, teologu in narodnem buditelju je na sedežu njegove rojstne občine – pred predstavnicama Vlade Republike Slovenije in petnajstimi župani – z jasnimi in odločnimi besedami spregovoril publicist in kulturni delavec Giorgio Banchig. Knjiga Oj lepa Lenarska dolina “bolj kot katera druga pripoved o njegovem življenju predstavlja njegov človeški profil”, ki se je oblikoval v rojstni vasi in v videmskem semenišču, “ter njegovo vero”, ki se je rodila in je zrasla v družini in župniji, nato pa dozorela in se poglobila s teološkim študijem na univerzi Gregoriana v Rimu. Besedilo obenem zrcali “njegovo globoko, milo rečeno doživeto, korenito privrženost domači zemlji in ljudem”. Kljub trpljenju, nesporazumom in grenkobam, ki jih je msgr. Qualizza doživel, knjiga “ponovno potrjuje njegovo visoko spoštovanje do domačega slovenskega narečja, ki se ga je naučil v naročju mame Elene in v pogovorih z očetom Netom, ga uporabljal pri verouku pod strogim vodstvom župnika Cracine ter ga kasneje, ko je postal duhovnik, uporabljal v pridiganju, v spovednici in v člankih, objavljenih v časopisu Dom”. Iz publikacije izstopa “podoba človeka in duhovnika, ki je iz svojega človeškega, kulturnega in verskega ozadja črpal življenjsko moč in intelektualna orodja, da je bil spoštovan in cenjen kot teolog na škofijski in nacionalni ravni ter v treh deželah, kjer se stikajo velika evropska plemena: slovanska, latinska, germanska”. Njegova zvestoba jeziku, navezanost na domačo zemljo, skrb, da njegovo ljudstvo ne bi izgubilo lastne kulturne identitete in z njo bogatih krščanskih ter ljudskih izročil, nato pa prizadevanja za priznanje jezikovnih pravic slovenske skupnosti v civilni družbi in Cerkvi, pa tudi iskanje resnice o ključnih dogodkih nedavne zgodovine Nadiških dolin, se pravi mračnih let Benečije, kritika tistih, ki so zanikali korenine in vrednost krajevne kulture ter celo pravico do uporabe slovenščine pri bogoslužju: vse to mu je prineslo ostre kritike, sodne ovadbe, nesramne sume in anahronistične ostracizme s strani ozkih, a vplivnih političnih krogov, je dejal Banchig. Vse to je msgr. Marina Qualizzo “globoko zagrenilo, a ga ni uklonilo. Postalo pa je vzrok, da ni bil imenovan za škofa, kar se je izvedelo iz zanesljivih virov in kar je sam namignil v enem televizijskem intervjuju.” Morda je pa le napočil trenutek, da se mu opravičimo za povzročene krivice. “To počnemo danes tukaj tudi v imenu tistih, ki še naprej gojijo sume in podpirajo ne prav skrite obtožbe proti njemu.”

Knjiga ima tudi posebno zgodovinsko vrednost. Bralec bo iz prve roke spoznal “dogodke, razmere in osebnosti, ki so zaznamovale zgodovino Svetega Lenarta in Nadiških dolin od druge svetovne vojne do naših dni”. Ezio Gosgnach, sedanji urednik časopisa Dom, v predgovoru piše: “Spomini, ki jih je napisal msgr. Marino Qualizza, niso preprosta avtobiografija, temveč preplet osebnega spomina, krajevne zgodovine, verskega življenja in političnega dogajanja v Benečiji.” Banchig pa je želel dodati, da so tudi “povabilo k obuditvi poznavanja in rabe bogatega krajevnega slovenskega govora, ki ga je msgr. Marino Qualizza vedno ljubil, nenehno rabil in ga je rabil v pisanju svojih spominov”.