Poimenovanje otrok kot čudno znamenje
Vsako leto ob novem letu slovenski mediji poročajo o tem, kdo je prvi slovenski državljan (uporabim raje to besedo, ker ni nujno tudi Slovenec), ki se je kmalu po polnoči rodil. Letos je to bil deček, ki se je rodil v Brežicah, nase pa je – bolj kot s svojim jokom, ki ga do nas iz daljnih Brežic gotovo ni bilo slišati – opozoril zlasti s svojim nevsakdanjim imenom: Ajnur. Na ta eksotična imena se človek sčasoma celo navadi in se navadno le nasmehne, morda zamahne z roko in gre naprej v dan, ki je pred njim. Zame bi tudi tokrat veljalo tako, a me je vseeno spodbudil k razmišljanju tisti kratki 'protest' proti čudnim imenom, ki ga je v svojem FB stanju objavila sošolka s Teološke fakultete, ki je doma prav tam v okolici Brežic. Napisal sem ji, da tudi Tolkien ne bi bil zadovoljen s tem otrokovim imenom. Vzeto je namreč iz njegovih del, pa še to ne ravno dosledno. Poglejmo. “Ajnur” so namreč “tisti, ki so sveti” oz. so to angelske vrste. Če bi dejali na kratko, potem so “Ajnur” angeli, ampak to je množinski samostalnik, en angel bi namreč bil “Ajnu” – pač izvirno po Johnu Ronaldu Reuelu Tolkienu, ki je bil profesor književnosti, jezikoslovec in etimolog (predvsem strokovnjak za germanske jezike). Pa ni največja težava v rabi množinskega samostalnika namesto edninskega. Kar bi zmotilo tudi velikega britanskega jezikoslovca in književnika, je – po mojem skromnem mnenju – zlasti dvoje, kar kot težavo opažam tudi sam. Prva zadeva je nerealnost ljudi. Sir John Ronald v svojih delih namreč nikdar ni bežal iz resničnega sveta, ampak je le-ta skrit pod patino fantazijskega jezika. Zadeva je, če dobro pogledamo, zelo podobna zadnji knjigi Nove zaveze, kjer je še kako resnični svet opisan v apokaliptičnem jeziku. V obeh primerih gre za svet, ki je resničen, a ni nujno fizičen – prej metafizičen. Gre torej za stvari, ki so resnične, a presežne. Tolkien je svoja dela napisal zato, da bi človek postal bolj realen, ne manj. Želel je, da bralec prevzame nase odgovornost in se poda na zahtevno življenjsko pot, kot to velja za Froda v Gospodarju prstanov ali za Bilba v Hobitu, ki smo ga imeli nazadnje priložnost gledati. Želel je, da bralec bolj polno okuša resničnost življenja, ne pa, da beži od nje. Ta beg od resničnosti je žal danes nekaj zelo pogostega. Vsak od nas pa, vsaj malo, beži – na tak ali drugačen način. Dela, kakršna so te vélike stvaritve britanskega akademika, nam lahko pri trudu za polno življenje vsekakor pomagajo, a pod pogojem, da jih ne jemljemo z levo roko kot zgolj fantazijsko literaturo. Druga zadeva je “izročilo”, ki mu s tujko rečemo “tradicija”. To je tisto, kar se je v dolgih stoletjih nabralo v zakladnici, ki so jo pridno polnili naši predniki, nam pa je bilo izročeno, da bi to izročali naprej, pa tudi sami kaj lepega in dobrega dodali. Bistveni del te zakladnice je tudi krščanstvo oz. katolicizem, v katerem igra izročilo ključno vlogo, saj je eden od dveh ključnih elementov, ki skozi stoletja prenašata iz roda v rod razodeto vero. To izročilo pa seveda dobi tudi obliko določenega prostora – za nas je torej poleg tega, da je katoliško, tudi slovensko. Zakaj govorim o tem? Ker so v to zakladnico nekoč spadala tudi imena, ki jim ne pravimo zastonj “tradicionalna”. Za ta imena je veljalo, da so bila slovenska in katoliška. Danes je, žal, že nič koliko staršev, žal tudi katoliških, ki za poimenovanje otroka ne želijo več pobrskati po zakladnici našega izročila. Ime mora biti v vsakem primeru drugačno, po možnosti kratko. Pogosto sledimo protestantski modi dajanja starozaveznih imen. Druga zadeva so imena, ki jih sicer najdemo po katoliških deželah, a so to vendarle tuje dežele in kulture. Tretja možnost pa je “fantazija na delu”, ko se sami prebijemo do “čisto novega” imena. Kako značilno za sodobnega človeka, ki je sam, s svojimi močmi, sposoben poskrbeti za svoje in bližnjih življenje. Velikokrat se to prizadevanje klavrno konča, saj ljudje pač nismo superheroji. Za našo družbo, če zaključimo, drži tisto, da je ime znamenje. Sam dodajam, da je znamenje tudi dajanje imen. Znamenje tega, da si pridno žagamo vejo, na kateri smo stoletja ne le stali, marveč tudi obstali.
Andrej Vončina
