Perpetuum Jazzile – Africa (samozaložba, 2009)
So 'zborovski narodi', ki po koncertu za praznično mizo prepevajo “akuna matata”, saj veste: “awimba wa awimba wa”. Kakšna revščina! Mi lahko celo noč trosimo melodije, ki dišijo po zgodovini in življenjskih zgodbah. Stoji mi polje široko, Magdalenca ali barkovljanska Škrinja uorehova. S preprostimi besedami in globokim pomenom, ne pa obratno: jezik se zapleta, vsebine pa od nikoder ni.
V kontekst zborovstva lahko torej spada marsikaj: ljudska pesem in pripovedništvo, zborovstvo, opera. Kaj pa, če bi glas uporabljali kot inštrument? To se je vprašal legendarni jazz pevec Bobby McFerrin, ko je v začetku 80. let prejšnjega stoletja začel z vokalnimi vragolijami. Ob zimzeleni Don't worry be happy je pel Mozarta, virtuozno izvajal največje jazz instrumentaliste, poveličal onomatopejo in alikvote. V zgodovini bo ostala njegova skladba Drive in duet z basistom Richardom Bono. Korak naprej naredimo z vokalnimi 'a cappella' skupinami, kot so King singers, Swingle singers ali Manhattan transfer, poenostavimo in prevedimo v zborovsko govorico pa imamo nov slovenski fenomen.
Perpetuum jazzile je zbor izven zborovskih kategorij in kriterijev, zato ga ne moremo uvrščati znotraj 'univerzuma' zborovske glasbe. Nastal je na temeljnih kamnih komornega zbora Gaudeamus, s katerim je Marko Tiran leta 1983 posegal po jazzu in zabavnem repertoarju. Pevec, aranžer in dirigent Tomaž Kozlevčar je ob novem tisočletju prevzel sestav in z novim imenom potenciral sodobnost koncepta. Zamislil si je ozvočenje vsakega pevca, dodatek vokalne ritmike s t. i. beat box-om, spektakularne vizualne efekte. Priredba Totove pesmi Africa je s 13 milijoni ogledov na portalu you tube višek PJ-manije, ki jo televizijci lahko zaslutite v enem izmed zadnjih oglasov Radenske (you tube v tem primeru pomaga). S šestimi izdanimi albumi, med katerimi sta dva s priloženim DVD-jem, se PJ uvršča med prvake skupinske popevke na a cappella način.
Privrženci zborovstva vihajo nos, kajti ta način petja tehnično, aranžersko in interpretacijsko ne zahteva zborovske natančnosti. Mikrofoni in odmevni efekti v ozadju, podvojene melodijske linije, 'tolčenje' po telesu za slovit “efekt nevihta” so majhni lepotni posegi, ki pa temeljno olajšajo koordinate zborovstva. Rezultat je, tako rekoč, digitalno ojačen.
Na najboljši plošči skupine PJ boste našli 12 popevk svetovnega formata. Dva medleya (Earth, wind and fire, Bee gees), nekaj slovenskih (Poletna noč, Prisluhni školjki, Prebujena) in vse ostalo (Africa, Libertango, Night fever, Boogie wonderland). Slušno zadoščenje je zagotovljeno, vzdušje bo naenkrat postalo barvito in zabavno. To jim nedvomno uspeva.
Jernej Šček
