Pecunia non olet ...

Kar napišem sedaj, bi sicer bolje in bolj kompetentno povedal, kdor je neposredno v tem ali zadeve neposredno pozna, ker jih sam bolj posredno, a bom vseeno skušal nekoliko osvetliti stvari.
Za začetek naj najprej rečem, da zadeve ne moremo gledati z našimi, torej slovenskimi naočniki, temveč bi se morali čim bolje odreči temu pogledu in se posvetiti čim bolj natančnemu poznavanju razmer v Nemčiji. Zakaj? Pri nas npr. duhovniki ne prejemamo plače od države, ampak živimo od darov za mašo in drugih darov vernikov. Kaj to pomeni? Prejemamo 17 evrov za mašo, torej približno toliko na dan, saj to ne drži vedno in za vse – župniki ob nedeljah in zapovedanih praznikih mašujejo za ljudstvo, torej ne prejmejo daru, poleg tega je dar za pogrebno ali poročno mašo 19 evrov. Če duhovnik na dan mašuje dvakrat ali trikrat, tega daru ne prejme, temveč ga pošlje na škofijo, kjer ga potem prerazporedijo. Poleg tega dobimo duhovniki tudi dar ob pogrebih, porokah, krstih… To je seveda vse dar, torej prostovoljna zadeva, ki je tudi ni treba dati tistemu, ki bi ne mogel ali ne hotel. Še en vir financiranja so nabirke za duhovnike, škofijo, Sveti sedež… Nabirka za duhovnika je lahko v obliki ofra pri eni maši v letu ali pa kot bera. Miloščina, ki jo pobiramo pri maši, je za cvetje, vzdrževanje cerkvenega prostora, kurjavo… To ne “pobaše” duhovnik, kot bi morda kdo mislil. V Nemčji gre plača za duhovnike (tudi v Italiji) iz tistega, kar prihaja iz verskega davka. To povem zato, ker mnogi mislijo, kako dobivamo duhovniki v Sloveniji plačo, pa je ne. Poleg tega gredo v Nemčiji preostala sredstva še za druge verske zadeve in uslužbence. Velja tudi, da država zelo rada nameni kaka finančna sredstva za verske ustanove, zlasti katoliške, ker vejo, da je to dobro vložen denar – imajo tudi zelo ostre standarde v tej smeri, kakor nadzor nad porabo. Mi najbrž mislimo, kako si Nemci radi med seboj pomagajo… Morda res, dokler ne gre za denar, tam pa se zadeve končajo. Če jih država in Cerkev ne bi nekoliko prisilili, bi bila bera za pomoči potrebne kaj revna. Najbrž bi po istem ključu držalo tudi za duhovnike in druge, ki črpajo iz teh sredstev. Nemec pač ni enak Slovencu. Podobno drži, da se financira Cerkev v Italiji, čeprav bi tu najbrž za duhovnike in druge cerkvene uslužbence vseeno verniki bili bolj velikodušni. Od vernika, pa naj bo v Sloveniji, Italiji, Nemčiji ali kjerkoli drugje, se pač pričakuje, da tudi gmotno podpira krajevno Cerkev, saj tudi sam od nje prejema določene darove – zakramente, svetovanje, uporablja župnijske prostore… Za zakramente tako ali tako velja, da niso pravica, temveč milost in privilegij – vernikom je to kar premalo pred očmi. Poleg tega velja povsod tista peta cerkvena zapoved, ki se glasi: “Po svojih zmožnostih podpiraj Cerkev v njenih gmotnih potrebah”. Včasih se je glasila v Sloveniji drugače, zdaj pa enako kot drugod. Prav tako piše v kanonu 222 cerkvenega zakonika, da je treba Cerkev podpirati v njenih potrebah – duhovnih in gmotnih, kakor to piše tudi v členu št. 2042 Katekizma katoliške Cerkve. Očitno so v Nemčiji čutili, da morajo k spoštovanju tega pristopiti ostreje. Kdor se s tem ne bi strinjal, mora izstopiti iz katoliške Cerkve ali svoje verske skupnosti (kjer pa imajo za to seveda drugačne predpise). To je zelo težak korak, saj se s tem odpovemo določenim cerkvenim dobrinam – zakramentom (tudi bolniško maziljenje je zakrament, kar se ne razume iz besedila STA) in cerkvenemu pogrebu, kakor tudi ne more biti boter pri krstu ali birmi. To pač predvideva Zakonik cerkvenega prava. Kakor pove besedilo, to ne velja v primeru smrtne nevarnosti, ko odpadejo tudi mnoge druge omejitve in prepovedi. Cerkev torej svojih duhovnih dobrin ne odreka povsem, jih pa zelo omeji na zgolj smrtno nevarnost. No, v Nemčiji so to škofje pojasnili, pa je treba na tem mestu reči, da so bili tudi milostni v določeni meri, saj dopuščajo možnost cerkvene poroke v določenih pogojih, kakor tudi dopušča cerkveni pogreb v določenih pogojih. Gibanje “Mi smo Cerkev” si cerkvena pravila in zapovedi, kakor tudi cerkveni nauk, razlaga zelo po svoje. Postavlja se za neke vrste vzporedno cerkveno učiteljstvo. Tisti, ki izstopijo, seveda še vedno ostanejo katoličani, ker je zakramentalno znamenje neizbrisno. Pedofilski škandali se v Nemčiji rešujejo precej drugače kot pri nas, saj katoliška Cerkev na tem področju tesno sodeluje z državo. Poudarjam še enkrat, da so razmere v Sloveniji drugačne. Glede financiranja Cerkve in duhovnikov bo pa treba pošteno premisliti, kako naprej.
Andrej Vončina

Kaj se dogaja v Nemčiji?

Preberi tudi

Očetova hiša

Kristjani in družba

Očetova hiša

08.05.2020
Molimo zanje!

Kristjani in družba

Molimo zanje!

12.03.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme